Tako se zdi, da so v realnosti socialna država in z njo socialne ustavne pravice žal ekonomska, ne pravna kategorija, ker so prej kot od pravne ureditve odvisne od družbene blaginje, ki jo premore neka družba. V razviti Evropi, ki je pravzaprav svetovna socialna oaza, so ob znosni egalitarnosti te pravice zagotovljene na zgledni ravni, v ZDA pa so ob odsotnosti pravnega občutka za egalitarnost kljub visokem BDP številni ljudje iz socialnega sistema izključeni.
V zvezi z nadaljnjim civilizacijskim razvojem socialne države se torej odpirajo številna vprašanja: (1) kako doseči, da se bodo po svoji normativni moč socialne ustavne pravice približale državljanskim političnim; (2) kaj storiti, da se ob nadaljnjem razvoju socialnega stebra ne bo rušil steber pravne države (v smeri t. i. socialne pravne države), do česar lahko vodijo siceršnji javnosti všečni populistični ukrepi v srednji Evropi v zadnjem času; (3) kako doseči, da bo tudi pravno zagotovljen nek dejanski in dovolj trden minimum socialne države, ki bo pomenil spodnjo raven, pod katero bo delovanje tudi nepravno.
Eden od poskusov je gotovo povezovanje socialnih pravic z državljanskimi pravicami, npr. pravice do pokojnine s pravico do zasebne lastnine, pa pravice zoper revščino s pravico do osebnega dostojanstva. Gotovo pa so še številne druge možnosti, ki jih razvijajo pravni misleci, katerim čut za socialno pravičnost ne da miru, tako da iščejo različne pravne možnosti za boljši, bolj pravičen in dovolj socialno vzdržen svet. Eden takšnih domačih plodnih avtorjev je tudi izr. prof. dr. Andraž Teršek s Primorske univerze, ki tu bralcu ponuja recept svoje »Socialne ustavne demokracije«.
Torej, vzemi, bralec, knjigo v roke! In z njo najdi boljši svet … prof. dr. Marko Novak