Američan v Rašici

Zamisel knjige o Primožu Trubarju s posrednim junakom v pripovedi, ameriškim misijonarjem Pittom, ki kot študent zgodovine na univerzi California State University, Stanislaus v Turlocku naleti na ime Primoža Trubarja, se je porodila med avtobusno vožnjo za slovenske učitelje in učiteljice po Trubarjevih poteh po Nemčiji. Ko se resnični zgodovinar in misijonar, ki je podlaga tega romana, z imenom začetnika reformacije na Slovenskem, Primoža Trubarja, malo pobliže seznani, se odloči, da bo zgodovino reformacije na Slovenskem vzel za svoje diplomsko delo, kar bi združil z misijonsko pomočjo med Slovenci. Tako je ena takih voženj po sledeh Primoža Trubarja osrednji motiv zgodbe v romanu.

Ker pa je bil šofer pri teh poteh, ki so se ponavljale nekaj let zapovrstjo, musliman iz Bosne, tudi v resnici človek izrednih vrlin, potekajo z njim tudi verski pogovori, ki so nekakšna posodobljena ponovitev tega, kar je Trubarja v letu 1567 pripravilo do tega, da je skrivaje prišel iz Derendingena v Ljubljano, da se je v ječi na ljubljanskem gradu srečal z ujetim poveljnikom turške vojske Usraim-begom in se z njim pogovarjal o nauku »turške vere«, kakor so tedaj imenovali islam. Tako so se Američan Pitt in njegovi slovenski sodelavci pogovarjali z današnjim muslimanom, rojakom poveljnika iz Trubarjevega časa, v čem se nauka Svetega pisma in Korana med seboj razlikujeta in si tudi v osnovi nasprotujeta.

Iz knjige:

»In kako pride študent zgodovine v Kaliforniji na idejo, da bi pisal nalogo o reformaciji na Slovenskem, ki poleg tega niti ni uspela, saj oba veva, da je bila to razmeroma kratka epizoda, čeprav nam jedala nekaj koristnih reči?«

»Hočete reči, da protestantizem na Slovenskem ni uspel? Sicer pa kristjani verujemo, da vodi take reči Božja roka, čemur svet, ki Boga ne pozna več, pravi naključje, ker tudi lastnega jezika ne pozna več in ne ve, da naključje
prihaja od ključa, ta pa je inteligentna naprava, ki omogoča odpiranje in zapiranje, vstopanje in izstopanje, za njegovo zamisel in izdelavo potrebna inteligenca pa je lastnost osebe. In če gre za ključ, ki odpira ali zapira vrata usode, posameznikov in celih narodov, potem je taka oseba, ki to zna in more, lahko spet samo Bog, pa naj ga svet še tako postavlja pred vrata.«

O avtorju:

Vinko Ošlak, rojen 1947 v Slovenj Gradcu, odraščal na Prevaljah, od 1982 živi z družino v Celovcu. Od dijaških let dalje piše poezijo, prozo, esejistiko, literarni dnevnik in članke v slovenskem jeziku in esperantu, občasno tudi v nemščini. Doslej objavil okoli 70 lastnih knjig in okoli 50 prevodov iz angleščine, nemščine, esperanta in srbščine. V esperanto prevedel vrsto leposlovnih del slovenske klasike (Kosovel, Tavčar, Cankar, Prežih, Kocbek, Pahor, Rebula, Jančar, Capuder itd.). Opravil znotrajjezikovni prevod v danes razumljeno slovenščino prve slovenske knjige, Trubarjevega Katekizma, pozneje tudi njegovega Cerkvenega reda; za nadaljnje urejanje pripravil znotrajjezikovni prevod celotne Dalmatinove Biblije iz leta 1584. Že kot dijak sopobudnik in sourednik literarne revije Odsevi v Slovenj Gradcu (ki še danes izhaja pod imenom Odsevanja); sourednik literarne revije Dialogi v Mariboru; sopobudnik in avtor koncepta koroške in vseslovenske revije Celovški zvon, nazadnje njen glavni urednik do preselitve revije k Mohorjevi v Celju pod naslovom Zvon.