To je zgodba o surovini, ki je soustvarila globalni kapitalistični sistem in s tem sooblikovala svet, v katerem živimo. To je zgodba o bombažu.
Gojenje bombaževca ima večtisočletno zgodovino. Središča pridelovanja bombaža so bila sprva v Aziji, Afriki in Južni Ameriki, v evropski tekstilni proizvodnji in potrošnji pa sta dolgo prevladovala lan in volna. V 18. stoletju so Evropejci uveljavili nove oblike organizacije proizvodnje, trgovine in potrošnje bombaža, ki so v globalne tokove te surovine pritegnili različna svetovna območja. Industrijska revolucija je do tedaj razpršene svetove bombaža povezala v bombažni imperij s središčem v Evropi, kot je ta sistem poimenoval zgodovinar Sven Beckert.
Razstava je zgodbo bombaža osvetljevala z dvema zbirkama SEM iz začetka 20. stoletja: z misijonarsko zbirko iz Bengalije v vzhodni Indiji in z zbirko barona Antona Codellija in njegovega sodelavca Lea Poljanca iz Toga. Nastali sta kot stranski produkt siceršnjega udejstvovanja njunih zbiralcev v obeh deželah – pokristjanjevanja in vzpostavitve prve radiotelegrafske postaje med takratnim Togolandom in nemškim kolonialnim imperijem. Izbrani predmeti, kot so tekstilni izdelki ter indijski tiski božanstev in motivov iz vsakdanjega življenja, pa tudi fotografsko in filmsko gradivo, osvetljujejo proizvodnjo bombaža in oblačilno kulturo v Indiji in Togu.
Razstava je predstavljala tudi sodobne izzive pridelovalcev bombaža, ki so tesno vpeti v globalni kapitalistični sistem. V začetku leta 2022 sta se v indijski zvezni državi Odiša in v afriški Republiki Togo s pridelovalci bombaža in drugimi akterji v tej industriji pogovarjali dr. Kanika Gupta (Indija) in Ana Reberc (Slovenija). Med težavami, ki sta jih prepoznali, so spremenjeni vremenski vzorci zaradi podnebnih sprememb, krčenje gozdov za pridobivanje novih zemljišč za gojenje bombaža, finančne težave kmetovalcev, ki ob slabih letinah zapadejo v dolgove, in zdravstvene težave zaradi uporabe pesticidov.