Četrta generacija / Fourth generation (29. 9. 2022 – 5. 3. 2023)

Razstava, ki je bila pod naslovom ‘Četrta generacija’ na ogled od 29. 9. 2022 do 5. 3. 2023 v Cukrarni, je zajemala velik del njegovega opusa in prinašala vpogled v ključna obdobja njegovega tvornega umetniškega delovanja od šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes, s poudarkom na njegovem »temnem« obdobju; slednje je služilo kot izhodišče za koncept, izbor del in dramaturgijo razstave, ki je nastala v sodelovanju z Zerynthio, centrom za sodobno umetnost iz Rima.

Z naslovom ‘Četrta generacija’ umetnik v središče postavi prav ta čas, ki je pomembno zaznamoval njegovo umetniško prakso. Dela tega sicer redko predstavljenega obdobja – v enem od svojih besedil ga je umetnik poimenoval Umetnost bede (1985–1989) – so bila zbrana v drugem nadstropju galerije; tu je bila poleg risb, slik in skulptur na ogled in situ narejena črna poslikava, ki so jo za galerijo na sedemdesetmetrski steni pod umetnikovim vodstvom izdelali študentje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

V prvem nadstropju galerije so bile prikazane njegove morda najprepoznavnejše Zrcalne slike, od avtoportreta iz leta 1961 do najnovejših del, prav tako Minus objekti (1965–1966), s katerimi je nakazal prve tendence gibanja arte povera, dela, ki sodijo med ikonične objekte omenjenega gibanja, kot je na primer Venera cunj (1967), in bele skulpture iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Razstava se je zaključila s projektom Tretji paradiž, ki od leta 2003 zaseda središčno mesto v umetnikovem ustvarjanju. Za projekt značilen simbol je preoblikovan matematični znak za neskončnost, s katerim umetnik reflektira raznolike medčloveške odnose, opozarja na potrebo po sožitju in prevzemanju odgovornosti posameznika do sočloveka in narave ter hkrati postavlja življenje v center neskončnosti.

Michelangelo Pistoletto je v zgodovino umetnosti zapisan kot eden najvidnejših predstavnikov t. i. revne umetnosti, arte povera, italijanskega gibanja, katerega ime je leta 1967 skoval italijanski teoretik, kritik in kustos Germano Celant, nastalo pa je kot napad na vrednostne paradigme takratnega političnega, ekonomskega in umetnostnega sistema ter prineslo odklon od tradicionalnih materialov in metod v umetnosti. In prav Pistolettovi Minus objekti pomenijo prve korake v smeri upiranja ustvarjanju komercialno uspešnih prodajnih artiklov za galerije tedanjega časa, saj je umetnik v svoje delo vnesel radikalen odmik od pričakovanj in zahtev takratnega trga. Že leto po omenjeni seriji del je nastalo eno najbolj emblematičnih del gibanja arte povera, njegova Venera cunj (1967).

Michelangelo Pistoletto je tako s projekti kot s svojim intelektualnim delom in povezovalnim duhom odločno zaznamoval italijanski in mednarodni kulturni prostor. Leta 1998 je v rodni Bielli ustanovil fundacijo Cittadellarte, ki združuje različna področja umetniškega ustvarjanja, izvaja rezidenčni program ter razstavne in druge dejavnosti, z vzpostavljanjem komunikacije med lastno dejavnostjo in družbenim dogajanjem pa tvori trdno vez med umetnostjo in življenjem.

V svojih delih želi Pistoletto zaplesti gledalca v neposreden dialog z umetnostjo in ga aktivno vključiti v kompozicije, predvsem pa spodbuditi premislek o času. O tistem, ki je minil in ga predstavljajo figure, ujete v zrcalu, in tistem, ki je zajet v našem pogledu. Temne površine risb, slik, skulptur in zidu delujejo kot nekakšna breztežnostna telesa ter ustvarjajo občutek črne neskončnosti, hkrati pa neustavljivega gibanja nekje onkraj, srkanja svetlobe in neskončne oddaljenosti. Sodobnost je ujeta onkraj časa, prostor je skrčen in ustvarja občutek praznine. Za umetnika značilno raziskovanje časovnosti vsebuje v delih ujeto preteklost, gledalčevo sedanjost in skupno prihodnost, ki jo naznanja simbol Tretjega paradiža, angažiranega projekta, s katerim umetnik spodbuja družbene razprave in ponazarja silnice preobrazbe družbe.