Prikaz teh prevodoslovnih zagat poteka s pomočjo analize slovenskih prevodov dvanajstih literarnih del, dvanajstih »trdih orehov «, ki so značilni za tri poglavitne literarne zvrsti, natančneje pripovedno prozo, poezijo in Molièrove komedije v verzih.
Analize v kontrastivni perspektivi prikazujejo, s katerimi težavami se mora literarni prevajalec soočati, ko prevaja besedilo, ki temelji na poigravanju s slovničnimi posebnostmi izvirnega jezika in semantičnimi konotacijami ter na besednih igrah, ali ko se loteva prevajanja posebnih elementov, kot so besede v avtonomni rabi, pogovorni jezik ali klasični oz. klasicistični aleksandrinec.
Pri vsaki študiji se avtorica sprašuje, ali je prevajalec izoblikoval koherentno strategijo za prevajanje teh elementov in – če ni bil dosleden – kakšne možnosti je imel na voljo, da bi prevod izboljšal.