Izbrisani užitek: klitoris in misel

Užitek, ki se mu ne da vladati, ki si ga ne moremo podrediti, užitek, ki se vedno znova upira. Upira se tako moškemu kot ženski, ne pripada nikomur, saj je znak same ženskosti, ki se ne podreja nobeni poziciji. Klitoris je prej kot karkoli drugega razmik: razmik med vagino in klitorisom, med klitorisom in falosom, med biološkim in simbolnim. Neobvladljiv razmik, ki kot tak nosi politične implikacije – na klitorisu je nekaj anarhičnega.

Odlomek z zadnje strani: 

Klitoris so že od nekdaj imeli za nekaj težavnega, za odvečen, neuporaben organ, ki s svojo neodvisnostjo, s svojo dinamiko uživanja, ki se izmika kakršnemu koli načelu ali smotru, izziva anatomski, politični in družbeni red. Klitorisu se ne da vladati. Kljub vsem poskusom, da bi mu pripisali gospodarja – patriarhalno avtoriteto, psihoanalitični diktat, moralne imperative, težo običajev, dolgo linijo prednikov –, se klitoris še vedno upira. Upira se dominaciji s sámo njegovo indiferenco do oblasti in moči. Klitoris prekinja z logiko ukazovanja in uboganja. Klitoris ne dirigira. In to je tisto, zaradi česar je tako moteč.

O avtorici:

Catherine Malabou je francoska filozofinja in poučuje na filozofskem oddelku na Centru za raziskovanje moderne evropske filozofije na univerzi Kingston v Londonu, na European Graduate School in na oddelku za primerjalno književnost na Kalifornijski univerzi v Irvinu. Doktorirala je pri Jacquesu Derridaju z disertacijo, ki je leta 1996 postala njena prva knjiga z naslovom L’Avenir de Hegel: Plasticité, Temporalité, Dialectique (Heglova prihodnost: plastičnost, časovnost, dialektika). Znana je po pojmu plastičnosti, ki ga je razvila prav ob branju Heglove filozofije, kasneje pa premislila tudi na področju sodobne nevroznanosti. V svojih delih se ukvarja tudi s feminizmom in konceptom razlike, s psihoanalizo in konceptom travme, s kognitivno znanostjo in konceptom umetne inteligence ter v zadnjih delih tudi s politično idejo anarhizma.