Kitajsko čebelarstvo v literaturi in praksi

Znanje kitajskega jezika in podrobno poznavanje obravnavane tematike sta avtorju omogočila temeljito preučiti glavnino obstoječe kitajske strokovne čebelarske literature, kot tudi lastno terensko raziskavo. Avtorju je uspelo vstopiti tako v velika podjetja, kjer čebelarijo z več tisoč čebeljimi družinami, kot tudi v stik z nabiralci medu v redkih neokrnjenih predelih tropskih pragozdov, katerih tehnike odkrivanja in ropanja gnezd se niso bistveno spremenile že tisočletja. Med enim in drugim polom obstaja široka paleta različnih stopenj razvoja, kot tudi zanimivi in nepredvidljivi prepleti v situacijah, ko starodavne meto ne sledijo počasni, naravni poti razvoja, ampak se preko noči soočijo z najsodobnejšimi metodami in tehnologijami gojenja čebel. Delo se ne ukvarja samo s čebelami, ampak tudi z ljudmi. Bogato je opremljeno tudi s številnimi avtorskimi fotografijami.

Odlomek:

Razločevanje med tako imenovano tradicionalnostjo in modernostjo je problematično. Če je možno objektivno opredeliti, katere metode čebelarjenja štejemo med najsodobnejše, je težje opredeliti, katere metode imamo za stare ali starodavne, ter kje je meja med njimi. Kar se zdi tradicionalno nam, so imeli še naši nedavni predniki za moderno. Čebelarjenje v panjih z nepremičnim satjem, izdelanih iz lesenih desk, je v primerjavi z gojenjem čebel v izvotljenih drevesnih duplinah predstavljalo velik napredek. Gojenje čebel v duplinah je predstavljalo napredek v primerjavi z ropanjem naravnih gnezd prostoživečih čebel. To je razlog, da kitajskega čebelarstva ne delim na podlagi stopnje razvoja. Posameznih tehnik čebelarjenja ne obravnavam kot starodavnih, tradicionalnih ali modernih.

Iz recenzije:

“Anže Sobočan v znanstveni monografiji Kitajsko čebelarstvo v literaturi in praksi sistematično in strokovno analizira posamične oblike kitajskega čebelarstva, ki jih je imel ob študiju na Kitajskem priložnost opazovati v živo. Opravljeno terensko raziskavo primerja z obsežnim naborom kitajske čebelarske literature, ki ni dostopna izven območja Ljudske republike Kitajske, niti preko spleta.” – izr. prof. dr. Mateja Petrovčič 

“Z največjim zanimanjem sem prebral delo Anžeta Sobočana Kitajsko čebelarstvo v literaturi in praksi. Anže Sobočan v delu izkazuje svojo afiniteto do čebel in čebelarstva, ki presega slovenske meke; slednje je v Sloveniji izjema, saj so čebelarji večinoma tradicionalisti.” – doc. dr. Janez Prešern. 

O avtorju: 

Anže Sobočan je bil rojen šestega maja 1984 v Kranju. Obiskoval je osnovno šolo Nove Jarše v Ljubljani. Leta 2001 je maturiral na Gimnaziji Poljane in vpisal sinologije Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. V času študija na Filozofski fakulteti je pet semestrov študiral kitajski jezik na različnih kitajskih fakultetah. Na Hainan University leta 2016 opravil takrat najvišjo stopnjo izpita iz kitajskega jezika HSK. Dodiplomski študij na oddelku za sinologijo na Filozofski fakulteti je zaključil leta 2012 in za diplomsko nalogo “Izdelava baze izrazov za slovensko-kitajski, kitajsko-slovenski čebelarski terminološki slovar” prejel Prešernovo nagrado Filozofske fakultete. Drugo stopnjo sinologije (magisterij) je zaključil leta 2017 z delom “Kitajsko čebelarstvo v literaturi in praksi”.

Ob študiju je čebelaril v družinskem podjetju in opravil je več deset ur izobraževanj iz različnih področji čebelarstva. V obdobju čebelarjenja bil registriran kot vzrejevalec čebeljih matic in preizkuševalec medu. Leta 2010 je pridobil certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji (NKP) za čebelarstvo. Od septembra 2016 do februarja 2018 je bil zaposlen kot prevajalec na Veleposlaništvu Ljudske republike Kitajske v Ljubljani, od februarja 2018 dalje pa samozaposlen kot prevajalec. Sodeloval s številnimi agencijami in podjetji in delal na nekaterih velikih dogodkih na Kitajskem, v Sloveniji in na Hrvaškem.

V zadnjih nekaj letih je Anže javno najbolj prepoznaven kot uspešen rekreativni gorski ultra tekač, s pogostim doseganjem najvišjih uvrstitev na tekmovanjih tako doma kot v tujini.