Ko zorijo jagode

»Sem lepa? Nisem lepa?« se sprašuje petnajstletna Jagoda. Ker v njenem času selfijev še niso izumili (bedno ali super?), se ne more ogledovati v telefončku. Zato svoj obraz poustvari s svinčnikom. Risanje namreč obožuje, in čeprav si oče želi, da bi šla na gimnazijo, se Jagoda odloči za srednjo oblikovno šolo.

Poleg tega se ji v nekaj dneh zgodi še milijon stvari. Najpomembnejša: ljubi Dragi. To je fant, v katerega se Jagoda zaleti sredi mesta, ker sanjari, namesto da bi gledala predse. Dragija kmalu kot v kakšnem romantičnem filmu srečuje povsod in že je z njim v kinu, zaljubljena do ušes … Pa je tudi on vanjo? Dragi je ljubosumen na Nejca, ki mu Jagoda pomaga, da se sreča z očetom, za katerega petnajst let sploh ni vedel, da obstaja.

Vendar pa oče ni tak, kot bi si Nejc želel … Dekle pomaga tudi trem ptičkom brez gnezda, otročkom, ki sta jih starša pustila same, ker sta šla v Nemčijo služit denar. Tudi če Jagodo že poznate iz filmske uspešnice, boste preostalih milijon stvari, s katerimi se dekle pogumno spopade, lahko odkrili le v knjigi …

O avtorici: 

Delo Branke Jurca se je raztegnilo čez skoraj celo dvajseto stoletje (1914–1999). Kot otrok je morala pred fašizmom bežati iz Kopra v Maribor, dvakrat je bila internirana v koncentracijskih taboriščih. Kljub temu so njene zgodbe za otroke in mladino polne dogodivščin, humorja in veselja do življenja. Svojo pot pisateljice je sicer pričela s socialno literaturo za odrasle, a se je po rojstvu svojih dveh otrok začela nagibati k mlajši publiki. Za to občinstvo je ustvarila okrog 35 del.

Najbolj znane so njene najstniške zgodbe. Kriminalno-detektivski pripovedi Uhač in njegova druščina (1963) ter Vohljači in prepovedane skrivnosti (1966) opisujeta izzive, ki si jih zadajajo člani najstniških druščin in se tako nehote nevarno približajo pravim kriminalnim tolpam. Branka Jurca je znana še po svojih delih za najmlajše (denimo S helikopterjem k stricu Tintinu, 1978; Anča Pomaranča, 1983). Nenavadne zaplete z izbiro svojega imena in določanjem rojstnega datuma, šolanje pri nunah in druge otroške dogodivščine je zabavno popisala v avtobiografiji Rodiš se samo enkrat (1972).