“Kdor bo te dni potoval skozi Logaršče, bo opazil le nekaj hiš, malo verjetno pa je, da bo videl tudi kakšnega človeka, saj je veliko domačij zgolj občasno naseljenih ali pa njihovi prebivalci hitijo po delu. Med gozdovi je še najti nekaj polj in travnikov, na katerih se pasejo tako domače kot tudi divje živali. Ob tem si je danes težko zamisliti povsem drugačne čase, ko je tod mrgolelo ljudi, ko so se po vasi razlegali petje, žvižganje, smeh, izza hišnih vogalov pa so pogledovale skuštrane otroške glave. Pa vendar se je v preteklih stoletjih dogajalo prav to. V družinah je bilo povprečno deset otrok, še ob koncu 19. stoletja pa je vas štela okrog 300 prebivalcev.”
Tako nas k listanju in branju knjige povabi avtor Dušan Makuc, ki je več let zavzeto brskal po zgodovini svojega rodnega kraja. Preobrnil je nešteto listov arhivskega gradiva in zapisal vse, kar so mu o minulih časih povedali ljudje, ki so na ta ali oni način povezani z Logarščami. V različnih knjigah je iskal drobce, s katerimi je poskušal zapolniti vrzeli v ljudskem spominu in pojasniti dogodke, znane zgolj iz ustnega izročila ali morda kakšne suhoparne omembe v starih dokumentih. Iz zbranega materiala je nastalo obsežno domoznansko delo o kraju in njegovih prebivalcih. Za vse Logarščane je knjiga nekakšen vodnik po družinski preteklosti, saj se je avtor temeljito posvetil prav vsaki domačiji, tudi tistim, za katerimi so danes ostale le ruševine.
V knjigi je posebno poglavje namenjeno tudi predstavitvi logarškega govora. Nevenka Janež, avtorica tega poglavja, je prav tako domačinka in po logarško govori od ranih let, s svojim jezikoslovnim znanjem pa posebnosti tega krajevnega govora predstavlja tudi širši javnosti.