Maternica: kapitalizem, rasizacija, feminizem

»Kolonizaciji maternic črnskih žensk« sledi od sužnjelastništva do sodobnega globalnega kapitalizma in mednarodne delitve dela ter jo sklene s kritiko francoskega liberalnega feminizma, vendar tudi tistih oblik univerzalističnega feminizma, ki spregledujejo vlogo rasizacije in posledice »beljenja« zgodovine; v tem kontekstu avtorica poda svoj predlog repolitizacije feminizma.

Podrobna študija primera neločljive povezanosti kapitalizma in rasizma ne individualizira osebnih zgodovin, temveč je njen namen analitični prikaz večstoletne zgodovine sistemskega izkoriščanja črnskega oziroma nebelskega prebivalstva, in sicer razredno-ekonomskega in političnega izhodišča procesov rasizacije. Ta pristop omogoča analizo politike biooblasti, ki so jo v čezmorskih departmajih nadaljevale vse zaporedne vlade francoske republike, ne glede na politične usmeritve ter ob aktivni podpori lokalnih departmajskih institucij oblasti in njihovih akterjev.

Avtorica se je osredotočila na primer Reuniona kot na šolski primer teh procesov zaradi dolgotrajnega obstoja trdne legitimistične in konservativne tradicije. Kot poudarja, razkriva niti sistema dominacije, ki se je nadaljeval tam, kjer so številni Francozi videli konec kolonialne nadvlade – to je pri alžirski neodvisnosti. Nasproti dominantni periodizaciji, ki leto 1962 postavlja kot pravi prelom, analizira, kako je konec imperija odprl pot k razmahu oblik in politik, ki so ohranjale kolonialnost oblasti. Umeščanje postkolonialnega stanja v konec alžirske vojne ali na začetek postkolonialnih migracij prikriva politiko rekonfiguracije v francoskem republikanskem prostoru, ki se razteza čez več obdobij, in politiko eksperimentiranja, ki združuje kulturno hegemonijo, cenzuro, represijo in zavajanje.

Republika je bila »ena in nedeljiva«, ker je dovoljevala prilagoditve te nedeljivosti z vzpostavitvijo asimetrije med ozemlji in njihovimi prebivalci. Dejansko pa je pri svojih odločitvah glede razvoja »pozabljala« na nekatera ozemlja in rasizirala njihove prebivalce, hkrati pa pridobivala s svojo asimilacijsko politiko sloje prebivalstva, ki so ji bili prej sovražni. Prisilni splavi in sterilizacije na Reunionu, s katerimi je francoska oblast v sedemdesetih letih »reševala« problem »prenaseljenosti«, saj naj bi nebelske ženske rojevale preveč otrok in bile vzrok za nezadostno razvitost in revščino, za avtorico niso le obžalovanja vreden in marginalen dogodek, temveč zakrivanje politične odločitve (sprejete že leta 1945) za načrtovano in vztrajno podrazvitost »tretjega sveta«: »Ni jih mogoče razložiti tako preprosto, kot da je nekaj belcev, prepričanih v to, da ne bodo kaznovani, zlorabilo svojo moč. Nasprotno, temeljito razkrivajo republikansko kolonialnost. Zaradi dogajanja v čezmorskih departmajih in ozemljih od šestdesetih do osemdesetih let prejšnjega stoletja je postala vidna nova konfiguracija tako imenovane ‘postkolonialne’ francoske družbe – od njenega prostora, vsebine ‘nacionalne identitete’ pa do njene ‘nacionalne’ pripovedi.«

In kot poudarja avtorica že v Predgovoru: »Ko je Dawn Wooten septembra 2020 razkrila prisilne sterilizacije migrantk v centru za pridržanje prebežnikov v ZDA, je to znova potrdilo, da želja po nadzorovanju maternic črnskih in rasiziranih žensk ni ponehala. Državno nadzorovanje reprodukcije, ki sem ga v pričujoči knjigi analizirala na podlagi reunionskega primera iz začetka sedemdesetih let 20. stoletja, ostaja v središču politik nadzorovanja ženskih maternic. Toda žensko telo ovira tudi produktivizem. Ta delavke na globalnem jugu sili v odstranjevanje maternice ali uporabo kontracepcije in kaže, da je zločin, storjen nad reunionskimi ženskami v sedemdesetih letih 20. stoletja, le del dolge zgodovine rasizacije reprodukcije in nadzorovanja ženskih teles, razsežnosti, ki je univerzalistični feminizem po mojem mnenju ni upošteval dovolj. Ta feminizem ne upošteva, da se je v njegovo ideologijo in prakse morda prikradel rasizem (…) Vztrajno zavrača razumevanje tega, kar zgodovinarji in zgodovinarke ter sociologi in sociologinje imenujejo ‘bel/belec’, ‘bela/belk’ in ‘beljenje’, da bi pojasnili družbene in kulturne procese, podvržene notranjim in zunanjim dinamikam, ki ustvarjajo privilegije.

Pogosto pravim, da je moja želja po sodelovanju in prispevanju k ženskemu boju za osvoboditev, ki ga danes imenujem dekolonialni, protirasistični in protikapitalistični feminizem, neločljivo povezana z izkušnjo mojega otroštva in mladosti v državi pod francosko oblastjo: na otoku Reunion, kjer so se v boju proti suženjstvu, rasizmu, kolonializmu in ne nazadnje proti temu, kar bi lahko imenovali republikanska kolonialnost, izoblikovale pripovedi, prakse, teorije in spomini. Ravno s poslušanjem pogovorov, udeležbo na protikolonialnih srečanjih in političnih zborovanjih ter branjem o bojih na globalnem jugu sem lahko razumela radikalnost bojev črnskih in rasiziranih žensk.«

Vztrajanje kolonialnega razmerja analizira v spremni besedi tudi filozof Blaž Gselman, ki problematiko še razširi.