Melanholija jazza

Njeni liki so dodelani in zanimivi, polni mladostniških skrbi in upanja na boljši jutri. Ker to je vse, kar lahko storimo, kajne? Upamo, da bo bolje, ker prostora za kaj več ni v naših rokah. Ob tem jokamo in v tem smo sami, ker svet se ti zdi blizu le, ko si naivno navdušen nad življenjem. – Žiga Kastelic (www.student.si)

Lara se je po razpadu zveze in končanem faksu prestrašena in tesnobna odpravi v Pariz, da ‘bi si odpočila’ v praznem stanovanju svoje babice. Vse okoli nje se zdi odtujeno in nesmiselno, dokler v stanovanju ne najde zvezka dekleta po imenu Lea, ki je tam stanovalo pred njo.

Medtem ko prebira nikoli odposlana pisma neznanemu fantu, se sooča z mislimi njene sovrstnice, ki se je po faksu odpravila na prostovoljstvo na jug Francije, vendar promovirane vrednote niso sledile dejanskemu vedenju ljudi v organizaciji, ki naj bi pomagala ljudem.

S pomočjo zapisov, kjer sicer bojevita in odločna Lea izraža svojo osamljenost, izgubljenost, obsojanje drugih žensk in nezadovoljstvo nad agresivnim šefom, ki se grdo obnaša do svoje partnerke, začne Lara prevpraševati svoj pogled na svet, odvisnost od zaljubljenosti ter strah pred prihodnostjo.

Mnenji o knjigi:

Patricijo Fašalek, mlado novinarko, kulturologinjo in biblioterapevtko, sem spoznala, ko me je povabila k sodelovanju pri njenem projektu z naslovom »Zgodba, moja genialna prijateljica«. (Naslov je navdahnjen z neapeljskim ciklom Elene Ferrante.) S Patricijo sva skupaj pripravili delavnico kreativnega pisanja. Seveda sva delo zasnovali na jasnem načelu, da branje in pisanje ne more nadomestiti duševnega zdravljenja, ima pa zagotovo zdravilni stranski učinek. Šlo je torej za delavnico pisanja proze, v kateri sem bila jaz v mentorski vlogi, Patricija pa v povezovalni. Ob tem najinem skupnem delu sem opazila njeno izjemno resnost pri vstopanju v svoj lastni ustvarjalni svet, široko razgledanost, načitanost in pripravljenost na nenehno zorenje. Opazila sem, da jo kot avtorico najbolj zanimajo patološki, odvisniški odnosi. Seveda ob tako zahtevnem motivu vedno obstaja nevarnost, da bi avtor zašel v razlaganje in se oddaljil od notranjega monologa svojega lika, ki (še) ne more imeti uvida v lastne vedenjske vzorce. Vendar se Patricija tega zaveda in je zato na dobri pisateljski poti, ki se za pravega ustvarjalca nikoli ne konča. – Nataša Konc Lorenzutti, pisateljica

V romanu diši tudi po nostalgiji, že zato, ker avtorica žalost poimenuje melanholija in ne depresija, že zato, ker si želi, da bi v praznino njene duše Pariz s svojo reko, umetnostjo in avenijami vlil življenje kot vitamini, ki poživijo naš krvni obtok. A sodobni Pariz ni več tak, po katerem se je nekoč sprehajal Walter Benjamin, kot izgubljeni flâneur, da bi v prazni in brezčutni izoliranosti posameznika v velikem mestu napovedoval moderni svet. Pariz je danes, tako kot vse prestolnice, le Disneyland za turiste, poln enakih trgovin, v katerih prodajajo stvari, ki so nastale na Kitajskem. Roman je nostalgičen tudi zato, ker je delno sestavljen iz pisem, ki jih junakinji pišeta sami sebi, da bi se lažje razumeli. Pisma imajo v sebi skrit mehanizem, ki povzroči, da jih kar ne moremo prenehati pisati, sodobne komunikacijske naprave tega v sebi nimajo. O tem je govoril že Kafka: »Ko pismo pošlješ, že se od nekje najde nek demon in iz njega izbriše vse poljube, da moraš takoj začeti pisati novega«. – Irena Štaudohar

Vabljeni k branju intervjuja z avtorico TUKAJ.