Pesniški jaz v nadaljevanju primerja drevo z življenjem, cvetove s sidriščem bivanja, pesmi pa so kot tanke veje, kot strune, ki vzpostavljajo harmonijo subjektove notrine. V žaru svetlobe je dobrovoljen, četudi spomin počasi ugaša.
A tu je ona, ženska, v nagovarjanju sebe in drugega, kot da se skozi bližnje, skozi svojo mater, bliža sebstvu, svoji nedolžni ‘otroški dlani’, kjer išče moč do ustvarjalnega bivanja, v odrešenje, svobodo, v upanje na objem drugega, sočloveka. Dotakne se misli, spomina na grozote neke pretekle vojne, ki je danes morda znova povsem tu.
In kot da se človeški najbolj notranji jaz, njegov prvobitni gon, znova prebuja v svoji najbolj grozni resnici. Ob premagovanju obupa spoznanja, sprejema optimističen nasvet matere, da je ‘treba hoditi po ogorkih spoznanj pogumno naprej’, torej od trnja do zvezd. Spreminanje je kot hommage materi, nosilki neposrednje samobiti, zlitosti absolutnega z globinsko osnovo duše. – Iz spremne besede dr. Zorana Pevca.
Iz medijev:
- Ocene, presoje, mnenja (Marica Škorjanec Kosterca), 30. 10. 2023