Namesto tega Patočka zagovarja “negativni” pristop k platonizmu, ki poudarja ideje kot vodilna načela, vendar brez metafizičnega temelja. Po njegovem mnenju so ideje vodila za človekovo svobodno delovanje, ne pa objektivne danosti.
Delo odpira vprašanja o človekovem odnosu do resnice, transcendence in eksistence. Patočka tu vpelje svoj koncept “skrb za dušo” kot ključnega za razumevanje filozofije in etike, pri čemer skuša povezati antično grško misel z vprašanji sodobnega sveta.
Zakaj brati to knjigo?
Patočkova filozofija je aktualna za vsakogar, ki ga zanima vprašanje človekove svobode in odnosa do presežnega. Negativni platonizem je primeren tako za filozofe kot za širše občinstvo, ki želi raziskovati ideje o smislu, odgovornosti in povezanosti z drugimi.
Čeprav je zahtevna, knjiga odpira pomembna vprašanja, ki so danes enako aktualna kot v času njenega nastanka (1953).
O avtorju:
Jan Patočka (1907–1977) je eden najpomembnejših čeških filozofov 20. stoletja in osrednja figura fenomenološke tradicije. Bil je študent Edmunda Husserla in Martina Heideggra, njegova misel pa prepleta fenomenologijo z vprašanji etike, politike in metafizike. Patočka je bil pomemben intelektualec v češki opoziciji proti komunističnemu režimu in eden od prvopodpisnikov Listine 77. Zaradi svojih političnih aktivnosti je bil preganjan in zaprt, kar je prispevalo k njegovi prezgodnji smrti.
Iz spremne besede Luke Trebežnika:
Eno temeljnih spoznanj filozofije je, da do resnice ne moremo prisopati neproblematično, iz tega pa sledi spoznanje, da je naša eksistenca sama problematična. V skladu s tem Patočka v vseh svojih velikih delih govori o potrebi po spreobrnitvi /…/, ki nastopa ravno kot problematiziranje samo, kot spoznanje, da uveljavljena, splošno sprejeta resnica ni tako preprosta, kot se sprva zdi in je splošno sprejeto. Filozofske spreobrnjence oz. spreobrnjence v filozofijo Patočka opisuje kot pretresence. Temeljna pretresenost izhaja iz že v mitih navzočega spoznanja, da je “človek v vselej brezupni situaciji. Poslan je bil na dogodivščino, ki se na nek način ne more končati dobro. Smo ladja, ki bo gotovo doživela brodolom.” (Patočka 2022, 2). /…/
Patočka pravi, da je izmed vseh mitov v platonskem korpusu daleč najpomembnejši tisti o Sokratu, izbrancu bogov, ki svoje poslanstvo izvaja preko kontemplacije in raziskovanja – torej preko skrbi za dušo (Patočka, 2022, 128)