Rudi Kerševan se je rodil leta 1941 na Gradišču, v slikoviti vasici nad reko Vipavo, nedaleč od Nove Gorice. Otroštvo in mladost oziroma vse do svojih petdesetih let ostal zvest svojemu rojstnemu kraju. Potem ga je nemir, želja po nečem neznanem izvlekla iz varnega zavetja domovanja in ga pustila v razkošju izgubljenosti in dvomov, stanja, v katerem se poraja na stotine vprašanj in protislovnih odgovorov, a tudi neizpodbitnih spoznanj, tako univerzalnih, da se dotaknejo vsakega od nas.
Njegove misli so tankočutna pripoved o veličastnem dogodku, življenju. Pripoved o hrepenenju. Pripoved o ljubezni, sreči, a tudi o bolečini, naši večni spremljevalki, brez katere bi življenje samo zaužili, ne da bi ga tudi okusili. Kam, se sprašuje avtor in odgovarja:’Tja, kjer se lahko vprašamo kam.” (prof. Silvia Stubelj Koubi, prevajalka)
Rudija Kerševana prepoznavamo kot rahločutnega pripovedovalca pronicljivih izpovedi, v katerih je izoblikoval sila preprost,a sporočilno bogat prostor. Je samosvoj čuvar resnic, ki imajo svoj zven in pomen, in je samohodec, ki govori sodobniku in bo govoril vsakemu rodu. (Polona Škodič, univ. dipl. umet. zgod.)
Poezija Rudija Kerševana temelji na drugačnih čustvih, čutenjih, kot jih malikuje večina sodobnikov. Tako so temelji njegovih verzov: modrost, hvaležnost, poštenost, kot tudi dragocenost življenja. Čez vse to je kot tančica ali vseobsegajoča metafora razgrnjena narava. V njej so zaobsežena nevarna močvirja praznine, a tudi svetoče pokrajine ljubezni. (Neža Maurer)
Iz medijev:
- Bukla 173_174 – jun, jul, avg 2023