Noríca / Splet naključij

Zgodba hčerke, ki je brala in brala … in pesnila vse od malega. V odrasli dobi se je izpraševala o smislu bivanja, iskala poti in … ljudi, obolela in postala tudi noríca. Nekega dne obupala nad življenjem, videla smisel samo še v smrti … in odšla v Savo.

Zgodba mame, ki se po smrti svoje deklice sprašuje, kaj je narobe storila, kaj opustila, kaj narobe razumela. Izprašuje se, zakaj svoji deklici ni znala pomagati. Zgodba mame, ki se sooča z nepovratno izgubo hčerke. Sooča se s krivdo, osamljenostjo v svoji bolečini ter tabuji, povezanimi z norostjo in samomorom.

Odlomek iz knjige: 

Viktor Frankl meni, da ljudje ob izgubi življenja postanemo življenje samo. Vsi naši dosežki, vse, kar smo v življenju ustvarili in doživeli, se od rojstva naprej zbirajo v žlahtni kašči naše preteklosti. Preteklost je tista, ki nas označuje. Ob rojstvu smo le nepopisan list, življenje nam ponuja vrednote, ki jih živimo, ustvarjamo in hranimo v svoji preteklosti.

V času po tvoji izgubi, v iskanju smisla tvoje smrti, sem odkrila logoterapijo, filozofijo in nauk, ki usmerja v dobro, v moči, ki jih ljudje, ne da bi vedeli zanje, imamo. Globoko v sebi. Samo prepoznati in zavedati se jih moramo: svoje vesti, razumevanja iskanja najvišjega smisla, kljubovalne moči duha, samopreseganja ter bogastva sobivanja in odkrivanja dobrega v ljudeh, s katerimi delimo življenje, ki nam je dano – in podarjeno.

In čeprav ti zaradi svoje bolezni nisi zmogla razumeti ne dojeti – življenje je dar in milost. Tudi kadar je težko. Tudi takrat, ko tebe več ni.

Moja ljubezen do tebe, draga moja hči, ostaja vse do moje smrti. Podarjam ti jo, tja med zvezde …

Kajti danes zmorem tudi jaz reči: »Kljub vsemu rečem življenju DA.«

Mnenje o knjigi: 

Izjemno delo, ki nas lahko preseneti z ugotovitvijo, kako živi in vplivni ostanejo ljubljeni in njihova dokumentirana razmišljanja tudi po fizični smrti. Moj poklon in občudovanje avtorici za idejo, pogum in vztrajnost pri izpolnitvi težke naloge. Nosi poslanstvo sporočila, da odnos ljubezni zmore opremiti z veščinami za najdbo poti, ki pokaže, kako se celo iz oglja tragedije lahko rodi diamant. – Jasna Kordić Lašič, dr. med., spec. psih.

Mojčina in Jasnina pot je pot Slehernika. Slehernega izmed nas. Tudi mene. In tebe. Ko boš prebiral te strani, se ti bodo na ikonične freske Mojčinih in Jansinih utrinkov življenja in trpljenja slikale podobe tvojega življenja. – mag. Martin Lisec 

O avtoricah:

Mojca Cajnko (1981-2020), hetitologinja in klasična filologinja.

Rada je študirala in z žarom odkrivala pomen in pravo izraznost besed v domačem in številnih tujih jezikih. Mnogo je potovala, odkrivala nove dežele in ljudi. Pisala je pesmi in črtice, bila članica šolske gledališke skupine, prevajala je Evripida, sodelovala pri uprizoritvi dramskega dela, risala, hodila na koncerte in v gledališče, z veseljem kuhala, se rada pogovarjala in kresala mnenja, da bi prišla do pravih spoznanj. Rada, zelo rada je brala knjige, bila je pravi knjižni molj. Bila je strastna in odločna … tako je ljubila … in tudi umrla.

Jasna Cajnko (1960), socialna pedagoginja.

Vso delovno dobo dela z ljudmi, ki potrebujejo naklonjenost. Ljudmi, ki jim je treba prisluhniti in tudi (za)varovati. Prav kmalu bo tudi licencirana logoterapevtka. Rada se druži s »svojimi« ljudmi. In predvsem: zelo, zelo rada bere knjige, takšne iz papirja – da jih v popolnosti začuti. Je mama dveh otrok in babica krasne vnukinje.