Ideja, morda celo želja, da zgodovino človeštva opišemo s pomočjo sobivanja z drevesi, je v zraku že dlje časa. Marion Poschmann v svojem eseju najde svojstven, tako angažiran kot tudi duhovito ironičen pristop. Njeno besedilo je kot drevo: to, kar imamo črno na belem pred seboj, je elegantno složen delec vsega avtoričinega pridobljenega znanja. Preostanek le slutimo kot neskončno podzemno koreniko. (Christine Lötscher)
Search
Close this search box.