Od Elvisa do Agencije

Čudna so pota kantavtorska … Ko pa kantavtor uvidi, da si bo za večjo prepoznavnost svojih pesmi moral umisliti širšo zasedbo, se zgodi vse mogoče … Matej Krajnc najprej objavi oglas v časopisu. Nato se zgodi mini zgodovina rokenrola. Ali vsaj nekaj podobnega: popotniki še vedno hodijo skoz atomski vek, in četudi je od izida prve plošče Izvira že več kot štirideset let, jih je od izida prve plošče Agencije Rokenrol še vedno precej manj, kljub temu pa dovolj, da ostane nekaj kronistike. In ko se kantavtor odloči, da se bo vrnil na solistično pot, ga niti obljube založb ne ustavijo več. Zgodbe o brenkačih, progrockerjih, hazardovcih in drugih pa ostajajo, zdaj tudi zabeležene v čas med platnicami te knjige. Upajmo, da ostanejo v obeh oblikah: pisani in glasbeni. Tak naj bi bil naš dober namen.

Agencija Rokenrol je bila zasedba, ki je obstajala med letoma 2000 in 2002. Še vedno ima svojo spletno stran, čeprav se je ta ustavila v letu 2019.

Še vedno so pričevalci. In še vedno je zadaj kantavtorska zgodba mladeniča iz Maribora, Celja in Ljubljane, ki je poslušal gospel, Elvisa, jazz in še kaj. Imel je na voljo nekaj besed, akordov in kitaro …

Zgodba je nadaljevanje kronistike, ki se je pričela s knjigo Od Studencev do Nove vasi (Kulturni center Maribor, 2020). Avtor snuje še tretji del, Od Sužnjev do eksperimenta, ki je še v nastajanju.

Odlomek:

Seveda nisem mogel vedeti, kdo je »Frenk«. Pojma nisem imel, da je »Frenk« the Frenk, Franc Opeka, legendarni kitarist iz sedemdesetih, šef benda, ki bi, če bi vmes ne posegle višje sile, bil Bijelo Dugme namesto Bijelog Dugmeta, kalif umesto kalifa. Šef benda, čigar ploščo sem imel doma in na njej Borovo pesem Šel je popotnik skoz atomski vek – progrockovsko epopejo, ki je ponesla ime »Izvir« po vsej bivši državi. Kdo bi si mislil, da bi ta Frenk lepega zgodnjemajskega popoldneva 2000 kar pozvonil pri meni.

O avtorju:

Matej Krajnc, rojen l. 1975 v Mariboru, osnovno šolo in gimnazijo je končal v Celju. Leta 1981 je pričel s pisanjem, leta 1984 z objavljanjem (Ciciban) in leta 1988 izdal prvo pesniško zbirko Moja pesem je moje življenje. Diplomiral je leta 2007, na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tam je leta 2014 tudi magistriral s tezo Uglasbena poezija na primeru rocka.

Leta 1990 je v okviru literarnih srečanj Roševi dnevi v Celju prejel prvo nagrado za kratko prozo. Leta 1992 je zmagal na republiškem natečaju mladih literatov kot najboljši pesnik po izboru selektorja Ferija Lainščka, leta 1994 pa prejel tudi prvo nagrado za sonetni venec na temo AIDS. Med letoma 1999 in 2005 je deloval kot honorarni sodelavec glasbene redakcije Vala 202, vmes pa leta 2001 za krajši čas postal sodelavec Radia Študent, kjer je vodil samostojno oddajo. Od leta 2002 je član Društva slovenskih pisateljev in Celjskega literarnega društva, od leta 2006 pa Društva slovenskih književnih prevajalcev. Je tudi član slovenskega PEN in MIRA. Izdal je preko šestdeset pesniških zbirk, od leta 2003 redno objavlja tudi prozo, je avtor več kot tridesetih proznih del in preko štirideset knjižnih prevodov kot samostojni prevajalec ali soprevajalec. Med drugim je iz angleščine, hrvaščine, srbščine in drugih jezikov prevedel dela Alexandra Popa, Boba Dylana, Leonarda Cohena, Zdenka Franjića, Dragana Velikića idr. Kot kritik in recenzent je sodeloval z vsemi vidnejšimi slovenskimi časopisi in mediji, zdaj o literaturi in glasbi piše zvečine za specializirane spletne portale (KMCS, Nova muska, Odzven). Od 1992 se ukvarja s kantavtorstvom, pri čemer združuje poezijo in glasbo, kot npr. Bob Dylan, Tom Waits, Leonard Cohen, in v Sloveniji Jani Kovačič, Tomaž Pengov, Marko Brecelj. Redno izdaja nosilce zvoka, sodeluje tudi v več zasedbah.