Ogenj, ogenj pada!

“/…/ Medvedova zbirka Ogenj, ogenj pada nima nič opraviti z racionalno ali celo intelektualno, suho, pedagoško filozofskostjo, kakršna je bila na primer Aškerčeva, od Strniševe, ki je prva na povojnem Slovenskem začela vnašati med nas mistične elemente, pa je stopil še korak dlje, globlje v misticizem.

Če opredelimo mistiko ali misticizem, ta pred dvajsetimi leti tako zaničevani, a že nekaj let tako občudovani pojem, kot zvezo spoznanja s telesom, kot spoznanje, ki ni razumsko, logično, filozofsko v evropskem pomenu besede, analitično, zoperčutno, nadčutno, ampak je osredotočeno v telesu, čutnosti, podzavesti, v temnih in malo jasnih ali celo nejasnih predelih našega bitja, in če gojitev takšnega misticizma pripišemo Medvedovi poeziji, potem smo se svojemu predmetu približali s prave strani in ga bomo lahko brali brez osnovnih ovir.

Medved v pričujoči zbirki veže dvoje: spoznanje in fantazijo, simbole in podobe. /…/”

Iz spremne besede Tarasa Kermaunerja, Ogenj – mistično telo (1974)