Oton Župančič (1878–1949), pesnik, dramatik, esejist in prevajalec, je bil po značilnostih svoje osebnosti in ustvarjanja predvsem pesnik. A manj znano dejstvo je, da je njegova roka vodila pero od pisane besede pogosto tudi k risbi.
V odnosu do Župančičevega besednega ustvarjanja je bila risba sekundarna spremljava, bolj ali manj ljubiteljska dejavnost. To niso dela, za katera bi se zanimala umetnostna zgodovina, čeprav se motivno ujemajo z interesi pesnikovih sodobnikov, slovenskih impresionistov, še posebej v videnju drevesa kot duhovnega sporočila. Zato pa so neprecenljiva za celovito dojemanje Župančičeve duhovne podobe. V njih lahko pogosto razbiramo beleženje istih impulzov, ki so jih srečujemo tudi v njegovi poeziji.