Poetika slovenske slovstvene folklore: besedna umetnost v koreninah

Delo priča o tem, kako se slovenski (ljudski) človek na jezikovno estetski ravni odziva na resničnost, kako jo poimenuje, upoveduje in hkrati soustvarja.

Prvo poglavje je namenjeno zvočni poetiki, npr. prevajanju in ljudskem osmišljanju oglašanj ptičev (ptičjic) in zvonov (zvončic); v poglavju o vizualni poetiki avtorica obravnava dojemanje in upovedovanje prostora, bajčnih bitij, barv, števil; v zadnjem poglavju o kompoziciji poudari pomen kategorije časa ter logiko oblikovanja začetkov in koncev pri pripovedovanju, posebej na primeru Kračmanovih pravljic in individualne poetike Gašperja Križnika.

Z nadvse raznovrstnim in bogatim gradivom avtorica ilustrira izjemne metaforične kompetence slovenskega človeka in dokazuje, kako so tudi slovstveni folklori lastne estetske zakonitosti ali kot pravi v sklepu: “… v slovstveni folklori – če je umetnost govorjenega jezika! – je vedno navzoča tudi estetska funkcija.”

Kazalo vsebine:

Uvod

A. Zvočna poetika
Zvoki v naravi in odzivi nanje
Ptičja govorica
Ptičjice – v slovenski besedni umetnosti
Vprašanje mitopoetike
Ob slovenski slovstveni folklori o pticah
Glasovni izrazi čustev in zvokov pri delu
Trpka milozvočnost
Govorica zvonov
Oponašanje zvonov – zvončic

B. Vizualna poetika
Kategorija prostora
Poetika prostora v gorenjski krajini
Vizualizacija bajčnih bitij
Poetika barv
Poetika pomanjševanja
Poetika števil

C. Kompozicija
Kategorija časa
Formulativni začetki slovenskih folklornih pripovedi
Formulativno končevanje slovenskih pravljic
Na primeru kračmanovih pravljic in primerjalnih zbirk
Individualna poetika
Iz arhivske zbirke Gašperja Križnika
Poetika balade o nesrečnih zaljubljencih
S cvetlično poanto

Sklep
Summary
Viri in literatura
Kratice
Razširjeno kazalo