Pestra paleta zgovornih doktorjev, otrok hipijev, nepoštenih umetnikov, uglajenih gospodov ki se med vsakodnevnim početjem in opuščanjem naenkrat znajdejo v divjem nadrealističnem preobratu, ki pa ga je kot za stavo nemudoma tudi že konec. Vse skupaj pa je premazano z krepkim, skorajda črnim humorjem in spojeno v trpežno, asfaltirano prozo. Užitek za branje, sploh če ste zadnje čase rahlo naveličani vsakdanjosti.

Nekatere zgodbe so popolnoma izmišljene, nekatere delno, nekatere pa so resnične. Govorijo o ljubezni, nasilju, luzerjih, bifejih.

Odlomek:

Pudl leži na razmajenem kavču v dnevni sobi. Na mizi je velika ponev. Špageti so raztreseni po mizi in po tepihu. Z roko zatipa pločevinko na pol popitega piva. Spije celega in se vidno oddahne. Na čelu ima zaliman špaget, a Pudl tega niti ne registrira. Odpre računalnik in vtipka Iron Maiden live. Nažge volumen do maksimuma. Zasliši se glasba. Pudl strese s čupo, iz čela mu pade špaget, ki se prilepi na tipkovnico. Pudl ga vzame in poje. Potem ugasne Maidne in vtipka blowjob.

O avtorju:

Igor Cvitkovič zase pravi, da se je rodil v Šempetru pri Novi Gorici 30.8.1968, ljubeči mami Ljubi in manj ljubečemu očetu Zlatkotu. Ima še starejšega brata Jana. Odraščal je v Tolminu, kjer je obiskoval osnovno šolo. Potem je hodil na elektro srednjo šolo v Novi Gorici, ker so tja šli vsi njegovi prijatelji. Po srednji šoli se je zaposlil v podjetju AET v Tolminu. Tam mu ni bilo slabo, a vstajanje ob petih zjutraj mu ni dišalo, zato je po približno štirih letih dal odpoved in odšel v Ljubljano. Pregledal je vse fakultete in kje je je za opraviti najmanj diferencialnih izpitov, kajti elektrika mu ni več dišala. Oko se mu je zaustavilo na Višji upravni šoli. Bili so to zelo lepi časi, starši so se končno ločili in zadihal je s polnimi pljuči. Bival je v študentskem domu, ki je imel v pritličju bife. Takoj se je spoprijateljil z dvema študentkama, ki sta stregli za šankom. Tako je porabil manj denarja, ki mu je celo ostal za nakup špagetov in riža. Medtem sta s prijateljem ustanovila Kulturno umetniško razvedrilni cajtng, na kratko KURC, ki ga je financiral klub tolminskih študentov. V časopisu so imeli celo šaljivo moško šovinistično prilogo Jan. V lokalnih krogih so bili precej popularni, a žal ne med nežnejšim spolom. Ko so v vrhovih kluba tolminskih študentov dojeli, da časopis nima nobene konkretne povezave z študentskimi težavami in življenjem študentov na splošno, so jih ukinili. V tem času je opravljal več legalnih del in tudi nelegalnih,saj večerni izhodi v prestolnici niso bili poceni. Življenja v Ljubljani se je počasi naveličal, zato se je vrnil nazaj v Tolmin, kjer je s prijatelji ustanovil klub Moskva-Petuški-Tmin v okviru društva intelektualcev evrope ali krajše DIE. Sosedje so jim dali mir, kajti z intelektualci ni dobro češenj zobat. Nekega dne je na mariborskem radiu študent, slišal romantično pesem Lucifer, ki ga je tako prevzela, da je takoj navezal stik z njenim avtorjem Damirjem Avdičem iz Tuzle. Igor je Damirju poslal mail, če bi mogoče prišel v njihov klub igrati. Damir je potem Igorju poslal mail, da mu bo po pošti poslal zgoščenko in naj se po poslušanju odloči, če si še želi, da pride v Tolmin. Igorju je bila zgoščenka tako všeč, da je Damirju poslal vabilo društva intelektualcev Evrope. Damir je brez problem dobil vizo. Z intelektualci se noben ne zajebava. Ko je Damir prišel v Tolmin mu je priznal, da je mislil, da je vse skupaj zajebancija. Rekel mu je: To je bil prvi mail, ki sem ga dobil v zvezi s svojo glasbo. Do takrat sem posnel prvi album, odigral polurni koncert na festivalu v Puli, kjer me je poslušal tonski tehnik in nek njegov prijatelj. In štirje, ki so prišli z mano iz Tuzle. To je bilo to. Srečal sem Zdenka Franjića in se dogovoril, da mi izda album ‘Slušaj najglasnije’. In Dušana Hedla. Dal sem mu CD, nisem imel pojma, da je na MARŠ-u. Zatem so inšpekcije po dobrih dveh letih delovanja, klub zaprle. Po nekem čudnem spletu okoliščin je spoznal svojo bodočo ženo s katero ima dve hčerki. Starejša ima 13 let, ime ji je Jamila, mlajša pa ima 8 let, ime ji je Rima. Sedaj z družino živi v Ljubljani.

O knjigi:

Varne pripovedi brez starostnih omejitev. Nobenih razrednih in socialnih tenzij, zgolj vsakdanje krvave prigode izza zidov stanovanj in bifejev, tudi z blokovskih dvorišč in iz širšega okolja. Shuggie Bain, ki je v družinskem prepiru priletel ob steno in se raztreščil na prafaktorje manjših zgodb. – Zdravko Duša

Iz medijev: