Razraščanja

A Badalič pri tem napravi pomemben premik zaradi katerega Razraščanj ne gre razumeti kot nekakšnega pisanja »o naravi in živalih«, kar je sicer pogosta spremljevalke poezije. Neljudje so v poeziji Tanje Badalič upesnjeni kot »to, kar so«, saj se pesnica izogiba metaforizaciji in antropomorfizaciji. Nečloveške živali v Razraščanja vstopajo kot posamezniki in posameznice, rastline se v tej poeziji ne znajdejo kot kulisa ali kot instrumentalizirane subjektivitete, temveč zadobijo razsežnosti neuporabljenih nastopajočih. A to po drugi strani nikakor ne pomeni, da bi se tekom pisanja s pesmi luščila njihova poetična funkcija, temveč se vzpostavlja na drugačen način, malodane skozi prenavljanje pesniške obravnave, ki poetičnost poišče skozi (znanstveno utemeljeno) stvarnost, da se ta naposled izriše kot izrazito literarna.

A to ne pomeni, da bi lirska subjektka puščala »stvari takšne, kot so«, saj ne gre za poezijo golega ubesedovanja. Razraščanja so zbirka, ki je lahko kritična in ostra vsakič, ko zazna razpoko, ki ne more biti del ideala nenasilja, pri čemer se včasih obrne tudi proti lastni akciji ali poziciji.

O avtorici:

Tanja Badalič je pesnica, likovna ustvarjalka in teoretičarka, ki se raziskovalno ukvarja z literarno recepcijo avtoric, kritičnimi animalističnimi študijami in ekokritiko – smerjo v literarni vedi, ki kritično preučuje odnos človeka do okolja ter nečloveških živali v literaturi. Piše krajša literarna besedila in pesmi z ekološko ter etično tematiko, v katerih narava zavzema osrednje mesto. Svoja dela tudi ilustrira. Doslej so izšle štiri njene slikanice – Jazburček in njegovo zeleno poslanstvo (Volosov hram, 2018), Lisjaček Pituralko v rajskem sadovnjaku (Narava, 2019), Zajčev prostor (Volosov hram, 2021), Sledi mesečine (Fran, 2022) in pesniška zbirka za otroke V mojem svetu (Mladika, 2021) v soavtorstvu z Miranom Rustjo. Je tudi avtorica dveh pesniških zbirk za odrasle: Rosa canina (Volosov hram, 2020) ter Razraščanja (KID Animot, 2022).

Iz spremne besede Anje Radaljac:

“Razraščanja se povsem eksplicitno negativno opredelijo do lova, (industrijske) živinoreje, pa tudi do onesnaževanja okolja, ki pomeni v idejnem svetu zbirke genocid nad številnimi rastlinskimi vrstami. Na drugi strani z istega mesta vznika izrazito čuječna človeška bivanjska izkušnja, ki razkriva ne samo teoretsko in idejno, ampak tudi izkustveno vez z vsemi bitji in vsemi neživimi entitetami – rekami, hribi, travniki … – ki nas obdajajo. Tovrstno bivanje terja mnogo več energije, mnogo več raztapljanja občutka o lastni pomembnosti in ponižnosti, obenem pa pomeni tudi vstop v polje radikalne ne-samote, ki prinaša po eni strani občutek povezanosti, spajanja, prehodnosti – za zbirko je gotovo zanimivo tudi Deleuzovo in Guattarijevo princip postajanja – lastnega bitja z drugimi, po drugi strani pa tudi številne odgovornosti, ki jih antropocentričen, specističen idejni ustroj sodobnih družb preprosto spregleduje; gre za pripoznanje, da tedaj, ko nisem več edino bivajoče z notranjim svetom in inherentno vrednostjo, postanem nenadoma vržen⁞a v svet, ki je polnejši, čutnejši, nikakor ne izpraznjen, obenem pridobim možnost, da bivam v občutku pripadnosti večji, čudoviti celoti, hkrati pa sem kot njen del odgovorn⁞a bivati z upoštevanjem te celote in vseh njenih delov. V tem smislu gre v teoretskem temelju za ekofeministčno antispecistično zbirko, ki z zelo preciznim jezikom kritično in premišljeno zaobrača temeljna določila sodobnih družb ter hkrati že ponuja nadomestek zanje.”

Izseki iz kritik:

“Razraščanja človeka dobesedno razbremenijo, namreč osvobojen antropocentričnega pogleda (naš) svet nenadoma ni več tako ozek in tesen, temveč, kot sugerira naslov, se razraste v neslutene, a vsekakor (že/še) navzoče svetove, ki jih ni treba iskati v vesolju ali zaumnem, temveč jih lahko srečamo v bolj in žal tudi vse manj bližnji in otipljivi okolici. Pesmi kažejo načine (so)bivanja, ko kategorija nečloveškega ni grožnja, naša občutljivost do (spregledanega) sveta pa tudi ne napor, boj ali poraz, temveč Sožitje in Prepletanje, kot sta naslovljeni dve od štirih podpoglavij zbirke. Razraščanja navsezadnje kažejo, da in kako je mogoče s preprosto spremembo gledišča in metafiziko, ki ne pobegne onkraj, sleherno dušo/bivanje (raz)gibati in (raz)širiti, iz(po)polniti.”

– Diana Pungeršič za Dnevnik (Do zadnje strani: “Bukev, / kaj mi želiš sporočiti?”, 16.2.2023)

“Avtoričino opazovanje je neustrašno in bojevito. Zbirka odkrito govori o smrti, koncu, potovanju, odhajanju in nasilju. Pesmi preveva ekstatična svoboda, ki govori, da sprememba je mogoča, če si jo le drznemo zamisliti si. Pesniški jezik je nadrealistično sanjski, prestopa mejo med življenjem in neživljenjem in Tanja Badalič Volk ta občutek svobode skozi vso zbirko krepi z elementi refleksivnosti, resignacije, razočaranosti, pa tudi muhavosti in humorja.

Razraščanja so pesniška zbirka, ki bo bralcem dala misliti. Avtorica ima neznansko močan arsenal podob, bralca z njimi zasuje, da se med branjem v trenutku znajde na gozdni jasi ali morda celo na gori. Občutek imamo, da si avtorica pesmi sploh ne lasti, ampak se je le znašla med njimi in je skupaj z nami v tej pesniški zbirki le gostja.”

– Katja Šifkovič za Radio Ars (Oddaja S knjižnega trga, 20.2.2023)