Revija Ekran, maj – junij – julij 2024

V prvem obsežnejšem sklopu poletne številke odmevajo družbeno angažirani filmi, ki smo jih spomladi lahko spremljali na 26. Festivalu dokumentarnega filma. V prispevku »Žensko telo« se Maruša Kuret s pomočjo filmov Tišina razuma (2023, Kumjana Novakova), Naše telo (2023, Claire Simon) in Sestre v savni (2023, Anna Hints) sprašuje o konceptu ženskega telesa. »Čeprav vsi trije filmi kažejo, da je biti ženska pogosto težko, včasih tudi nasilno in boleče, nam pokažejo tudi, da povezovanje in solidarnost med ženskami v prostoru razumevanja prinaša zadoščenje in celjenje.«

Ana Obreza v prispevku »Premice sedanjosti« refleksivno pristopi do filmov Med revolucijama (2023, Vlad Petri) in V vzvratnem ogledalu (2023, Maciek Hamela) katerih »zgodbe nočejo biti zamolčane in bolečine nočejo ostati zagozdene v prsnem košu travmatiziranih.« Žiga Brdnik piše o diptihu dokumentarcev Mile Turajlić Neuvrščeni: Dosje Labudović (2022) in Ciné-Guerillas: Dosje Labudović (2022), ki »razkriva izjemno politično moč filmskih podob in drugačen vidik vloge filmarja v aktualnem političnem dogajanju«. O odpiranju novih perspektiv v recenziji filma Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna (2023) Maje Weiss piše tudi Andrej Šprah.

Med FDF-jem smo ujeli Anno Hints, avtorico dokumentarca Sestre v savni, ki ima svojevrsten pristop do ustvarjanja filmov. Režiserki namreč varnost, korektnost, transparentnost in odnosi v času snemanja pomenijo več kot končni izdelek, o čemer spregovori tudi v intervjuju. Kot zapiše Veronika Zakonjšek, so njeni filmi dokaz, da je mogoče ustvarjati drugače.

O tem, kaj vse in kako bi lahko oziroma morali delati drugače – na institucionalni in osebni ravni – tokrat poskušamo premišljevati v obširni temi, ki smo jo naslovili Delo na filmu – film na delu. Tema naslavlja in prepleta različne vidike dela – obravnava tako filme o delavstvu kot tudi samo filmsko delavstvo.

Sourednik teme Žiga Brdnik v uvodnem prispevku »Umetnost in kritika umetnosti sta delo, zato je združen delavski boj nuja!« kontekstualizira dolgo zgodovino prekarizacije filmskih delavcev in delavk. Delovne pogoje v umetnosti naslovita tudi intervju z Majo Breznik, sociologinjo in raziskovalko, ki se zadnje čase ukvarja predvsem z delom, dolgom in načini, na katere se spreminjajo delovni pogoji v globalnem kapitalizmu, in brutalno iskrena izpoved Veronike Zakonjšek »Obubožano življenje neke filmske kritičarke«. Izpostavljamo tudi pomemben razmislek Kristine Božič »Sedanji poraz preteklih zmag«, v katerem nas avtorica opozarja na to, da zmage, četudi sledijo sijajnemu delavskemu boju in skupnemu nastopu, včasih lahko postanejo nezadostne in vprašljive vrednosti ker, kot zapiše, »če se pogled, ki prepozna izkoriščevalske prakse, ustavi na neposrednem delovnem okolju, drugod pa ne prepozna skupnih bojev in vzorcev izkoriščanja, postane v današnjem globaliziranem svetu prehitro zgolj orodje fragmentacije in tekmovanja vseh proti vsem.«

O delavstvu in z njim povezanih temah skozi filme razmišljajo še Matjaž Zorec, ki v prispevku »Razpad sistema« prek treh dokumentarcev, Kaj storiti (2023, Goran Dević) o tovarni vlakov Gredelj, Tovarne delavcem (2021, Srdjan Kovačević) o tovarni delovnih strojev ITAS in Ladja (2023, Elvis Lenić) o puljski ladjedelnici Uljanik, piše o strmoglavljenju delavskega razreda in njegovih vrednot v času tranzicije. Ksenija Zubković recenzira zadnji film nepoboljšljivega socialista Kena Loacha Stari hrast (2023), Oskar Ban Brejc v prispevku »Sodobno delo, sodobni realizem« obravnava filme sodobne ameriške neodvisne produkcije, »ki odražajo sodobno atomizirano postfordistično delo«, Petra Meterc, tudi sourednica teme, pa obravnava filma Delo v tujini (2019, Yoon Sung) in Ljubezen ni pomaranča (2022, Otilia Babara) – dva dokumenta, »ki migrantskim delavkam nudita glas, da lahko prisluhnemo njihovim zgodbam.«

S tokratno temo lepo rezonirata tudi prispevka Vitje Dominkuša Dreua »Hollywoodski studijski sistem ter filmska blagovna forma«, v katerem avtor obravnava eno najuspešnejših svetovnih tovarn – tovarno sanj, ki sliši na ime Hollywood, in rubrika Predmet meseca, kjer Jurij Bobič predstavi spominsko knjigo Društva slovenskih filmskih delavcev, v kateri je dokumentirana ustanovitev omenjenega društva oziroma prve formalne organizacije zunaj okvirov produkcijskih podjetij, ki se je zavzemala za položaj in pravice filmskih delavcev.

»Zaradi fizičnih vplivov našega gledanja filmov na druge ljudi in okolje etika gledanja vključuje materialnost filmskega medija. V slabem desetletju so potrošniki po vsem svetu, še posebej pa v regijah z dobro infrastrukturo, začeli pričakovati, da bodo gibljive podobe na voljo na zahtevo, na vsakršnih površinah in pogosto kot nadomestilo za besedilo in zvok. […] Pretakanje velikih datotek v velikih količinah potemtakem gledalce etično vplete v segrevanje planeta. Tako kot Laura Mulvey leta 1975 zdaj sama pišem o nepriznani ceni določenega filmskega užitka, ki ga nameravam uničiti.« Nadvse aktualno tematiko v tokratnem Intervalu obravnava Laura U. Marks, univerzitetna profesorica, ki zadnja leta raziskuje škodljive okoljske posledice filma in interenetnih gibljivh slik.

Kot smo zapisali na začetku: dobrega filmskega branja vam tokrat zlepa ne bo zmanjkalo. Michel Mohor v eruditskem prispevku »Vloga arhitekture v trilogiji Gospodar prstanov« osvetli vire perspektive in načina razmišljanja, ki jih v Jacksonovem filmu posredno sporoča arhitektura. Peter Žargi se v rubriki Kratki posveti avdiovizualnemu v kratkih filmih Ester Ivakič. Ob stoletnici rojstva enega največjih režiserjev, Sidneyja Lumeta (1924 – 2011), se v njegovo življenje in delo poglobi Andrej Gustinčič. Še enega filmskega velikana, ali bolje rečeno megalomana, pa bo v svojem novem stripu obdelal mojster Zoran Smiljanić. Z njim se je o nastajajočem življenjerisu Fritz Lang: Ljutomer – Berlin – Hollywod pogovarjala Pia Nikolič.

Pod drobnogled tradicionalno vzamemo še letošnjo podelitev oskarjev, recenziramo nekaj zanimivejših filmov, ki jih je bilo v zadnjih mesecih moč videti v naših kinematografih, ter se poslovimo od »Aristotela fimske vede« Davida Bordwella, in Matjaža Zajca, med drugim dolgoletnega sodelavca in urednika revije Ekran ter urednika filmskega programa na Televiziji Slovenija.

V vsako številko Ekrana gre na vseh ravneh – od načrtovanja, pisanja, urejanja, lektoriranja in oblikovanja, do tiskanja, vezave in distribucije – ogromno dela (in ljubezni). Zato smo še posebej veseli, da smo na 11. ediciji bienala Brumen, dveletnega pregleda najkakovostnejše slovenske produkcije vidnih sporočil, v kategoriji Publikacije prejeli posebno omembo žirije za odlično slovensko oblikovanje 2024. Pri tem si en velik poklon in priklon zasluži predvsem naša prekrasna oblikovalka Ajda Schmidt.

Toplo vabljeni k branju nove številke. Ekran lahko podprete tako, da se nanj naročite.