Slej ko prej za vselej (Iz dnevnikov 2009 – 2013)

Tretja knjiga iz nekakšne trilogije Bojanovih “zapisov” ima najbrž obveljati za dokumentacijsko najbolj zanimivo, ker je (pa to ni paradoks) tudi najbolj osebna. Pri Sedmaku ni intimno zapisovanje nič novega, poznamo knjigo Mobi poljubi moji ljubi, ki je učbeniški primer pisanja, pri katerem najbolj skrito osebno postane literarno presežno. Saj ne, da bi dnevniki bili kaj novega pri nas, poznamo mnoštvo takih reči, od Kocbeka naprej, pričujoča Sedmakova knjiga pa je vendar posebna prav zato, ker je njegova. Omejen časovni trak sega v nekaj let tam nekje med 2009 do 2013, ravno od izbruha tiste famozne krize do “zombijevskih” časov, ko smo naivno mislili, da smo se določenih falang takrat pa vendarle dokončno rešili. Kaj je v teh letih počel Sedmak? Hodil je v službo, točneje: “nastopil” je novo službo, na Prvi v Mariboru, bil je malce naokrog (beri: potoval je), nakar se pred bralca vsiplje plaz vseh mogočih dogodivščin in ljudi. Najprej, lepo prosim, s spiskom, komu je v dolgih letih pisanja poklonil kakšno svojo knjigo. Jebeni zastonjkarji smo postrojeni na straneh nove knjige kot pred zoro, a seveda je vse skupaj dobra fora, točneje: posvetilo, in Bojan res vedno pokloni knjigo s posebnim posvetilom, zato je biti na takem seznamu čast in zabeležka v zgodovino. Prav v dobro voljo me je spravil ta “uvod”, zato sem se z dobro voljo lotil tudi dnevnikov. Pa ta Sedmak je skonektan bolj kot politiki, sem mrmral, ko sem bral, bolj za hec in sebi v brk, ker sem itak vedel, da je; to pride po desetletjih srečevanja z literaturo in glasbo na vse možne načine in naš protagonist je bil vse: od popotnika do pesnika, pisatelja, esejista, radijca, moderatorja, učitelja, profesorja, pa vestnega in sistematičnega bralca in kantavtorja, čigar pesmi ves čas krožijo, mi pa čakamo na studijski album. Najbližje smo prišli z antologijo Z nosilca na nosilca, ki jo je izdal Dušan Hedl in ki dokumentira košček tega, kar je Sedmak ustvarjal v zapeti besedi. In sam je največji fen slovenske uglasbene poezije – sam si dela antologije raznoraznih glasbenopesniških imen in z velikim spoštovanjem še vedno izraža čudenje nad fleksibilnostjo besede in akordov, povezanih z njo. Tu sva se tudi našla, v tem preseku. Ki se je širil od besede do besede.

Pričujoči Sedmakovi dnevniki so ABC tega, kar se dogaja pri nas, točneje: kar moramo poznati. Gledališče, film, slikarstvo, literatura, glasba … Od Pandurja do Smolarja, od Dobrile do Andreja … Vsi so nekje tam not, za vselej, kot pove naslov. Pričevanje, ki bo dragoceno zlasti za prihodnje generacije, ker se bo z njim dalo zapolnjevat regionalne in vseobče vrzeli kulturne zgodovine. Poleg tega ponuja vpogled v privat Sedmaka, ki ni nič drugačen od javnega Sedmaka, ker ne more biti, saj je, kdor je: zadržan, a priljuden, umetniški, a dostopen. Zato tudi še ni napisal slabe knjige – ker bi jo slej ko prej sam zavrgel. Če se včasih zdi, da je njegovih knjig naenkrat strašno veliko, rečem: berite, deca. Slej ko prej boste uganili, čemu. In ko tu pa tam pomislimo, da je kakšen pasus morda le preveč privat, nas naslednji spet odnese. Na predstavitvi je veljalo: za dvajsetaka dobiš Sedmaka. Kako ti to miriše kroz brkove, stari mrožu? (Matej Krajnc)