Svetišča narave

S knjigo Svetišča narave si je Irena Cerar, avtorica priljubljenih izletniških vodnikov, zadala prav poseben izziv: za sedem tednov se je odpravila v naravo, da bi vsakega od najbolj značilnih slovenskih habitatov (gozd, jame, gore, mokrišča, reke, morska obala, kulturna krajina) izkusila na lastni koži. Ne le kot mimogredna pohodnica in popotnica, temveč kot pozorna opazovalka.

Poti in bivanja so avtorico vodili od samotne koče v divjini kočevskega gozda, med pastirje in volkove v planine pod obronke slovenskih gora, ob rečne struge prekmurskih ravnic, kjer je nepričakovano izkusila katastrofalne poletne poplave, v Škocjanske jame z bogato raziskovalno zgodovino, na slovensko obalo, v soline in še kam. Njeno izkušnjo so še poglobili različni ljudje, ki te prostore dobro poznajo ali jih strastno raziskujejo.

Knjiga Svetišča narave je kombinacija terenskega izkustva, osebnih refleksij, naravoslovnih zanimivosti, literarnih in mitoloških perspektiv, ki bralcu ponuja večplastno izkušnjo doživljanja narave v vsej njeni raznolikosti. Je tudi iskren poskus dialoga s pokrajinami, vidnimi in nevidnimi, zunanjimi in notranjimi.

Izvirno delo ene naših najbolj tenkočutnih opazovalk naravnih krajin in njihovih raznovrstnih pomenov.

Mnenja o knjigi:

»Iz te knjige pridemo drugačni, kot včasih iz globokega gozda. V laseh imamo listje, na obleki travo, v čevljih reko, v očeh obzorje, čutimo podzemlje, koža trepeta zaradi dišečega vetra in nad nami se v čisti temi sveti ozvezdje Velikega medveda. Ne samo zaradi opisov narave, živali, samote, mitologije, ampak tudi zaradi ljudi, ki jih pisateljica srečuje na svojih poteh. Predvsem pa je to zgodba o ženski, ki se spreminja, o telesu, ki postaja močnejše zaradi vsega, kar je videlo, premagalo in občutilo. To je eno najlepših naravopisij, kar sem jih prebrala, prav zato, ker govori o tem, v kako divji deželi še živimo. In kakšno neskončno razkošje je to.« – Irena Štaudohar

»Moj literarni junak bi z naklonjenostjo prebral Svetišča narave Irene Cerar. In če pomislim, ga s podobnimi težavami, kot jih ima avtorica, tudi sam pošiljam med drevje, skale, medvede na Krim … Ali pomaga? Če smem odgovoriti z besedami iz knjige, ki je pred vami: Lahko se premika, ni priklenjen. Za zdaj je to dovolj.« – Tadej Golob

Iz knjige:

»”Volkovi! Ne more biti drugega kot volkovi.” Prisluhnila sem z nejeverno slovesnostjo. To ni bilo tuljenje, zavijanje, kakršnega sem si predstavljala. Bilo je bolj podobno ženskemu petju, klicu siren, ki se mu ne moreš upreti. Ta zvok se me je nežno dotaknil v drobovju, me klical k nekakšni rahločutnosti, prastari povezanosti, ki se je ne da razumsko razložiti. Tako kot valovanje mogočne reke je tudi volčje oglašanje sprožilo hrepenenje. Se je dotaknilo divje volčje ženske, varuhinje pradavnih ženskih instinktov in intuitivnega védenja, o kateri govori Clarissa Pinkola Estés, znana ameriška psihoanalitičarka, posttravmatska specialistka in avtorica prelomne knjige Ženske, ki tečejo z volkovi? V njej obljublja, da je vsaka ženska lahko močna, zdrava, ustvarjalna in celovita, če najde pot nazaj k praženski v sebi, ki še kako loči prav in narobe, za kar se mora odpovedati privzgojeni vlogi pridne, ukročene, večno prijazne in podrejene osebe. Tako kot se je volčje petje pojavilo, je tudi utihnilo. Iznenada. A v meni je odmevalo tako močno, da sem bila še dolgo popolnoma budna. V temi in vlagi sem strmela v noč.«

O avtorici:

Irena Cerar (1970) je avtorica in pripovedovalka, dolgoletna ured­nica otroške revije National Geographic Junior. Podpisuje se pod serijo Pravljičnih poti, pohodniških družinskih vodnikov po Sloveniji in zamejstvu. S knjigo Potepuški okruški je prvič stopila v polje esejistično potopisnega doživljanja sveta in zanjo leta 2022 prejela nagrado krilata želva za najboljši literarni potopis. Svetišča narave so njeno najnovejše, nadvse premišljeno naravopisno delo. Avtorica se predstavlja tudi na spletni strani Pravljične poti.