Upanje nikoli ne umre

Pisatelj Ivan Sivec se je v deveti Slovenski grajski zgodbi podal na Polzelo, po poteh znamenitih malteških vitezov, v drugo polovico osemnajstega stoletja. Tedaj so v gradu Komenda živeli malteški vitezi, na Gori Oljki so domačini gradili veličastno cerkev, v zgornji Savinjski dolini so bili še vedno delujoči splavarji, hmelj pa je v dolini zelenega zlata šele začel pridobivati na veljavi.

V ospredju je ljubezenska zgodba med Andražem in Nežiko ter tudi kopica ljudskih šeg in navad. Roman spremlja vzpon pogumnega fanta Andraža vse od rojstnega kraja do otoka Malte, viteških bojev in povišanje med najbolj zaslužne. Vsaka legenda nastane po resničnih dogodkih, z leti pa samo še pridobiva na širini in globini.

Prvi slovenski sodobni malteški vitez Jožef Ciraj je o romanu med drugim zapisal:

Roman nam na široko odpira duri v Suvereni malteški viteški red, prav tako pa v prelepo pokrajino Savinjske doline, v srca in duše tamkajšnjih prebivalcev in nasploh v bogato kulturno dediščino polzelske fare in občine.

Župan Občine Polzela Jože Kužnik pa meni:

Slovenci smo majhen narod, a kljub majhnosti zelo bogati. Cenimo in negujemo doto, ki so nam jo zapustili naši predniki. Tudi Občina Polzela je skrben čuvar svoje preteklosti. Doto odgovorno plemeniti, zato z veseljem pozdravlja še eno knjigo, ki govori o njej. Naši potomci nam bodo zagotovo hvaležni. In nenazadnje, naj se sliši, naj odzvanja, kot je zapisal pisatelj Ivan Sivec: »Upanje nikoli ne umre, pa čeprav je večkrat temna noč …«