V deželi bogov plešem z boginjami

Avtorica se je zatekla v nordijsko mitologijo in jo skozi zbirko dodobra izkoristila. To niso pripovedne prvine, prej so pesniški principi, poimenovanja-metafore, tudi pred-teorija. Zatekanje v pra-podobe – mitologijo, je zatekanje v spodnje sloje zavedanja. Posamična imena iz nezavednega pritegnejo mitološke podobe. Te pa niso racionalne, vzročno-posledične, dražljaj-odgovor razlage, kakor smo jih vajeni iz vsakdanjega psihologiziranja, politiziranja, filozofiranja, sociologiziranja in še, kar je pretežno medijsko nakladanje, so instinkti, so sanje, so brezrazložna videnja. Ko se Sanja Pregl zateka k bogovom, se zateka k pleromičnemu* zaznavanju sveta. In pravi: »Prijeli so me za roko. / Lačna dotika sem jim sledila.« (4) /…/

Zanimiv je prehod v feminizem. Boginje se združijo z njo v joku: »Kako si drznem ne ubogati?« (53). V tem je blisk podobe Lilith, ki je izbrisana iz bibličnih zgodb kot prva Adamova žena. Povrnila se je v poganski, nekanonski svet bogov, ki niso močni in enosmiselni, ampak živijo v svetu brez hierarhije, v nekakšnem Derridajevem raju, ki ni dober sam po sebi, a je poln smislov in kot tak dober.

V tem kontekstu avtoričino sklicevanje na bogove razumem kot pesniško metaforo, ki noče govoriti naravnost. Saj tudi konec ni čisto enoznačen – morda pa se da s svobodo in ljubeznijo živeti.

H koncu zbirka pridobiva manifestnost. Vse jasneje je videti, da se feminizem napaja iz gnosticizma, iz spleta iluzij in razsvetlitve: »Barva mi svet s svetlobo.« (64). V tem svetu je tudi ljubezen samo prehodna, je ustvarjanje krogov bivanja. Je biti raztreščen(a) v svobodi.

*Pleroma (grško koinē, dobesedno ‘polnost’) se na splošno nanaša na celotno božansko moč. V gnosticizmu pomeni duhovno vesolje kot bivališče Boga ter vseh božanskih moči in emanacij.

Iz spremne besede Marjana Pungartnika ‘Zapleše severni sij’.