Knjiga povezuje eseje spominskega, literarnozgodovinskega, teološkega in zgodovinskega značaja: življenja in dela Alojza Rebule, njegovega literarnega ustvarjanja, raziskovanja antike in opravljanja profesorskega poklica se spominjajo: Miroslav Košuta, Aleš Maver, Igor Grdina, Božo Rustja, Ignacija Fridl Jarc, Alenka Puhar, Marija Pirjevec, Barbara Zlobec in Milček Komelj.
Alojz Rebula je s svojim literarnim in esejističnim opusom, s prodornostjo svoje misli, izjemno kulturo in zvestobo lastni biti vidno zaznamoval slovensko književnost druge polovice dvajsetega stoletja. Zanj je značilno, da je ostal do konca na poseben način zavezan slovenstvu in materinemu jeziku, hkrati pa je bil svojevrstno odprt v širni svet, predvsem v sodobno bivanjsko problematiko. Prevzemalo ga je razmišljanje o transcendenci, in prav metafizična osmislitev sveta in človeka v njem v njegovem literarnem opusu zavzema izrazito mesto. Njegova misel je usmerjena proti novoveškemu nihilizmu, ki po njegovih besedah preplavlja sodobno zavest in kulturo. Po njegovem, če kultura ne oznanja nekega smisla ali ga vsaj pogreša, potem sploh ni kultura.
Zbornik z različnimi pristopi in pogledi osvetljuje pomembno poglavje sodobne slovenske književnosti – raznoliki opus pisatelja in esejista Alojza Rebule. Eseji se lepo berejo, zelo koristni so tudi za dijake in študente.
Iz zbornika:
»Moja največja življenjska strast ni bila literatura: bilo je iskanje smisla življenja, smisla biti, smisla predvsem trpljenja, smisla smrti in smisla tega, kar utegne biti po smrti. No, kot sekundarno zanimanje pa je bila literatura, in to že od prvih let v gimnaziji.« – Alojz Rebula
O uredniku:
Ivo Jevnikar se je rodil v Trstu leta 1954 in je časnikar. Pred upokojitvijo je bil glavni urednik slovenskega uredništva družbe RAI v Furlaniji – Julijski krajini. Predseduje založbi Mladika in Knjižnici Dušana Černeta v Trstu. Z zgodovinskimi raziskavami je osvetlil nekatera pomembna dogajanja in osebnosti 20. stoletja na stičišču med Italijo in Slovenijo.