Viharni Levant

Knjiga Vihari levant zaključuje trilogijo Maksimilijana Žvegliča, s katero se loteva aktualnih svetovnih problematik. Prva knjiga – Mavrični kalejdoskop -, prinaša angažiran prikaz zgodovinskih dejstev vznemirjujočih neumnosti, ki pestijo kontinuiranost naše usode od nekdaj in danes. V drugi knjigi – Krik Gaze -, se avtor spoprime z neskončno sago ljudstva, ki se je nehote znašlo na poti usode, kot ovira lažni mitski pravici Obljubljene nemirne zemlje do lastninjenja, ropanja, ubijanja.

📌 Knjiga je namenjena bralcem, ki jih zanimajo sodobna politika, globalni konflikti in stanje duha današnjega sveta, a jih hkrati privlači literarno, metaforično in razmišljujoče pisanje. Viharni Levant ni lahkotno branje, temveč povabilo k premisleku – za tiste, ki radi berejo počasi, z razdaljo in z odprtostjo za nejasnosti.

Odlomek iz knjige: 

Pred Vami je tretja knjiga sage našega trenutnega vsakodnevja. Priložnost, da se sprehodimo po divji sceni, zapuščeni plaži razuma ob bučanju viharnega razuzdanega morja bojnih fanfar. Razburkani valovi kakofonične umazanije, valovi zapuščine, valovi petja roparskih plenilcev. V takšni divjini bučanja valov ni petja ptic ljubezni in upa. Grmenje in žvižganje bomb v oblakih prahu uničenja je pozdrav neba. Neba shizofreničnih bogov pohlepa. Iščem vsaj nekaj miru. Mir kot pričakujoča tišina je za ene grožnja, za druge nostalgija, za tretje strah in obup. Tako je tudi pisanje namišljenemu prijatelju, tihemu spremljevalcu, razburjenost v tišini. Tišina je tako kot nič. Nič je ni. Praznina v pomanjkanju nečesa za dojemljiv duh. Tako bi moralo biti tudi to branje – pohod v znano neznanost, pustolovščina z odprtimi očmi, čistimi ušesi in nenehnim klepetom lastnih misli. Ljudje pa hitijo od jutra do večera, dan za dnem, ne da bi se ustavili v tišini. Premikajo se kot tehno-duhovi, s školjkami v ušesih, ponosni ujetništva svojih okovanih umov. Toda tišina je na seznamu ogroženih vrst gospodarjev “resnice”.

Strup medijskega hrupa jo ubija. Pomanjkanje tišine je nezmožnost uporabe besed za smiselno komunikacijo. Hup tu, ni mestnega življenja, je hrup udobja, ko ta utiša domišljijo, svet večnosti. Bili smo v svetu neomejenosti, svobodni v svetu hipijev, budistov, jazza in pacifistov. Ostal pa nam je svet podatkov, pametnih telefonov in umetne inteligence. Univerze so v propadu, zasedene so z ≫dogovor≪ študenti. Vsakomur je včerajšnji svet nekako drugačen, z domišljeno nostalgijo za prihodnost. Živeti razumevanje nepredstavljivega sveta je kot deroča temna reka. Odprite katero koli poglavje te trilogije, sage našega vsakodnevja in vam bodo z aktualnostjo zasvojene teme, kot premične slike, dale izziv za glavo, srce in duha.

Vsako poglavje, vsaka slika je kot potovanje po razburkani reki, ki se obrača, zvija in zliva z drugimi rekami in potočki. To sotočje lahko poplavi tudi vaš um v nepričakovane pritoke, za katere nikoli niste mislili, da bi jim sledili. In ko pridete do konca, boste spoznali, da ste križarili po veletoku, ko vas vijugaste misli pripeljejo mimo znanih in manj znanih, pa tudi izgubljenih krajev, kjer se lahko, če tudi za kratko, ustavite, da bi zadovoljili svojo neizmerno lakoto po razumevanju in pomenu viharnega sveta, ki je znorel.

Veliko sem prepotoval po tem našem ljubem svetu in po teh zadevnih deželah in krajih, ob obali vznemirljive reke peska, puščave in palm. Srečal tukaj sem mnogo ljudi in vsi človek so bili. Z njimi v besedi, smehu in žalosti, bil je praznik. Praznik z veliko pestrih jedi ob polni, a tudi prazni mizi, ki ji streže človeški družbeni slog. Iz podrobne kritike, človek brez napora zaide na povezano začaranje propagande, atentatov, hinavščine in bogastva, vojne brez miru in moči goljufivega denarja. Ta združuje človeško z nečloveško naravo, politiko z osebnim, objektivnim in tragičnim. Tu se trči na meditacije o času, prostoru, spominjanju in pozabljanju; upanju in strahu neskončnih hudodelstev in zlobnih vojn. Vse to se odvija bliskovito po vsem svetu, ko je zgodovina zamegljena in prihodnost nedojemljiva, če tudi je za vogalom že vse pripravljeno. Kaos, vojna in ne mir. Vojna proti Rusiji skozi Ukrajino; kapitalizem in potrošništvo; izraelski genocid nad Palestinci; korupcija ameriškega političnega Sistema in demokracije, angloevropski propad.

To je praznik za komplementarni jedilnik, ganljiv in nepozaben. Jedilnik teh preprostih političnih analiz si tke pot skozi politiko in vojno, skozi pohlep in moč denarja in njihovih gospodarjev, in vsak osebno pri iskanju razumevanja, sreče in upanja v svetu na robu brezna. V tem prepletenem sotočju bo nekdo ugotovil, da je avtorjeva saga rahlo naivna, da bi namigoval, da nas opomni, da je oseba, ki govori, in ne neka raztelešena abstrakcija. Če tudi se začne to potovanje s kraljem Pakal iz Palenque, da bi se iz vesolja pogledalo na sinje makovo zrno skozi teleskop-kalejdoskop, ko je vsaka od 44 slik minljiva in omogoča vsakomur lasten pristop razumevanju sveta včeraj, danes in jutri. Pestijo nas vznemirjujoče neumnosti gospodarjev sveta, pohlepa, denarja, ki vrtijo naš planet. Čudovit je optični privid svoda sedem barvne mavrice, ki čuva nikoli najdeno bogastvo. Vsi ga želijo, a nihče ga še ni našel, da bi vedel, kaj je. Ali je to ljubeča beseda, ali je večno življenje ali pa srečanje z Mefistofelom, ali pa je grozno predirljiv krik Gaze.

Zbudite se! Knjiga Krik Gaze je grozljiv spev trpljenja in življenja človeških bitij imenovani Palestinci in njihovih krvnikov. Nikoli več! Nekoč in danes se sežigajo nedolžna trupla. Nikoli več! Nekoč kot danes so enake slike izstradanih okostnjakov otrok. Nekoč in jutri mora izbrano ljudstvo v obljubljeni deželi, če ne svetu, vsaj svojemu bogu ob koncu sveta, dobiti svojo zasluženo kazen. Ta psihično zelo bolana človeška bitja, obsedena s svojim božjim poslanstvom so nenasitna palestinske krvi a njihovi “prijatelji” na delu zahtevajo tudi kos mesa na žrtveniku rdeče Reviere. Plin je pomagal lajšati vest rabljem v koncentracijskem taborišču Treblinka. Plin naj bi pomagal Bibi&Co, lajšati sanje o “svetli“ bodočnosti sinje zvezde. Kot mitski Goljat, kot rohneč lev, se je spravil na perzijskega Davida. In dobil je zasluženo kazen. Kričal je za pomoč in ta je priletela od večnega dolžnika z B2.

Ves omotičen od žaljivih udarcev, zaslepljujoče jeze in nerazsodnosti lomasti po vsej okolici. Toda slava nepremaganega je uničena, zato si z bratom v kriminalu prizadevata za njun vsiljeni in izsiljen mir s silo orožja. Kateri koli bog je že, ne daj, da se iz svojega nebesnega raja oglasi z gromozanskim glasom, z ognjenim dežjem, da se z viharjem ugasne luč na Zemlji. Kazen za Črno plemstvo in nedolžne podložnike. Dovolj je dovolj. Vesoljski vagabundi pa bi se lahko čudili, da na tem čudovitem makovem zrnu obstajajo neke človeške opice, ki še kar naprej delajo same neumne nesmiselnosti. Tolstoj je že nekoč vprašal: Kaj je treba storiti?