Vse, kar ti moram povedati

»Ne vidim več dekleta / s hulahop obročem sredi poletja. / Ne želim si več kanarčkov, / ker je prvi poginil.«

Do umiranja v prvem delu zbirke pristopa z mešanico strahu ter otroške radovednosti in nedolžnosti, ki se meša z bridkostjo odraslih okoli nje, vključno z izpovedovalkinim odraslim jazom. Pesmi prvega sklopa povezuje tudi motiv vračanja – pesničina vrnitev v naivne in nedolžne dni otroštva, njena želja po vrnitvi očeta, spominjanje živih in mrtvih, h katerim bi se rada še vračala in jim ne pustila, da odidejo. V njenih osebnih hotenjih se lahko prepoznamo, ugotovimo, da še tako specifične izkušnje lahko sporočajo naše skupne skrbi, in sprevidimo, kako zelo smo si podobni in kako se razlikujemo samo »v načinih vračanja«.

Kadar čakamo, se učimo zadrževati dih. Kadar govorimo o stvareh, ki jih že vemo, to počnemo, ker bi jih radi izumili »na novo«. Kadar vidimo krutost, otroku pokrijemo oči. Občutljivost izpovedovalke se kaže v trenutkih, ko jo preplavijo čustva, ko jo je strah, da bodo ljudje izginili. Vse to, še posebej pa diagnoza raka, nas privaja na njeno dokončno izgubo nedolžnosti in naivnosti. Če je prehod v odraslost krut, so še toliko bolj kruta njena zgodnja dvajseta, v katerih se mora soočiti z nasilnimi partnerji ter zlomljenimi in begajočimi ljubimkami. Kljub temu pa avtorica do tem, ki jih naslavlja, pristopa z veliko mero nežnosti in lahkotnega humorja, ki je najbolj izrazit v drugem in tretjem sklopu zbirke. Ljubi strastno, a je z ljubimci v vojni, z ljubimkami pa sluti, da ne bo trajalo.

Ob prelivu v sklop Mavrični konji in LSD se v zbirko vse pogosteje prikradejo pesmi o intimni z ženskami, ki je veliko bolj nežna. Pesnica izpove medsebojno skrb žensk, skozi katero se lahko celi, da lahko spet vzpostavi intimne odnose z moškimi in ženskami, ki so včasih bežni, a morda prav zato pomembnejši. Ta sklop je mestoma erotičen, mestoma tudi psihedeličen:

»Vsaka substanca ima svoj način; / v nekatere se lahko / celo pogojno / zaljubiš.«

Ko že mislimo, da je našla svoj mir, ki ga je dolgo iskala v odnosih in omamah, pa jo začnejo dohitevati smrti. Te je ne zagrenijo, pač pa postanejo del življenja, z njimi se začne celo pogovarjati. Kot z vsemi spremljevalkami in spremljevalci svojih grenkih izkušenj avtorica tudi z bralko in s smrtmi vselej spregovori na enak prizanesljiv način, pri čemer z občutljivo pretanjenostjo razgrinja dogajanje okoli in znotraj sebe. V spremstvu dreves na potujočih stojalih spleta zavezništva, ki se stkejo v stalni navzočnosti umiranja. Skozi zdravljenje se prebije pokončna, a z veliko mero ranljivosti, pri čemer pa sčasoma končno najde stabilnost.

Sklop pesmi Lasje sujejo lahko razumemo kot odo avtoričinim lasem (njenim lastnim in tistim, ki si jih nadene). V težkem obdobju življenja najde čas za igrivost – v svetlolasi lasulji samo sebe poimenuje Angel Pornstar, v deviško črni se poimenuje Heroinska Sneguljčica. Obenem v pesmih raziskuje smiselnost naše, človeške obsesije z lepoto, s površinsko odvisnostjo od lepega. Skozi vse te izkušnje (in kasneje skozi pisanje) pa najde mir in moč, skozi katera se je zmožna spopasti z mnogimi drugimi pošastmi.

Pesniška zbirka se zaključi s sklopom, ki celotno zbirko katarzično postavi v kontekst – vsi porazi in vse zmage na poti do zdravja se za nekaj časa zdijo nepomembni, saj pesnica izve, da pacientka, s katero si je delila sobo, ni preživela. Ob slovesu od ženske, s katero sta si delili isti up in isto bolečino, ugotovimo, da včasih ne preostane drugega kot razpreti roki in pustiti vetru, da nas odnese. In da te stvari moramo povedati.

Veronika Razpotnik in Pino Pograjc

***

Mesečev obraz

Voda, ki se nabira v telesu,
pride že zjutraj.
Vztrajna je kot lunine mene,
plima, ki se dviguje
iz požiralnika.
Nisi moje,
rečem telesu,
ki se širi kot razpoka v ogledalu.
Borba za tesno zapete hlače,
ki zarežejo v pasu,
je manjša od nezadržnega otekanja.
Nekoč sem si ta del trebuha
hotela odrezati s škarjicami,
imela sem načrt,
prijela sem za kovino
in naredila prasko.
Takrat me je bilo sram,
da je moja volja tako močna,
da je telo danes šibkejše,
od strahu, ki ne preneha
gristi pod kožo.
Da se pomiri le v dovolj
dolgem objemu,
ki ustavi hitro dihanje.
Ko ga opazujem,
prekrijem obraz
in upam, da ima stiska
le kratko trajanje.
Ko te slišim, da rečeš,
vse mine,
in da bo tudi to.