Zbornik za Borisa Paternuja in Marka Sosiča

Zbornik je sestavljen iz dveh delov:

• prvi del je posvečen akademiku, literarnemu zgodovinarju in teoretiku Borisu Paternuju. O njem v obliki razprave ali eseja pišejo Irena Novak Popov, Ivan Verč, Miran Košuta, Vita Žerjal Pavlin in Miklavž Komelj; osebne zapise in spomine nanj pa so prispevali Milček Komelju, Mojca Seliškar, Boris Pangerc, Adrijan Pahor in Ivana Slamič;
• v drugem delu se z razpravami in eseji, posvečenimi Marku Sosiču, oglašajo Vilma Purič, Vanesa Matajc, Alojzija Zupan Sosič, Marija Pirjevec Paternu, Marija Kostnapfel, Igor Škamperle, Loredana Umek, Majda Artač Sturman in Vladka Tucovič Sturman; osebne spomine nanj so podali Dušan Jelinčič, Marko Kravos, Andraž Gombač, Primož Sturman in Marija Brecelj.

V zborniku se s poglobljenimi zapisi orišejo portreti dveh eminentnih predstavnikov slovenske sodobne literarne vede in književnosti.

Boris Paternu (1926–2021) je veljal za enega vodilnih literarnih strokovnjakov na Slovenskem druge polovice 20. stoletja. Njegovo dojemanje literature je bilo prelomnega značaja, posegel je tako rekoč v vsa obdobja slovenske književnosti od Brižinskih spomenikov naprej. Znotraj njegovih raziskav zavzema najbolj vidno mesto monografija o Francetu Prešernu.

Besedno ustvarjanje Marka Sosiča (1958–2021) izvira in tržaškega družbeno-kulturnega okolja, saj je Trst s kraško okolico osrednji dogajalni prostor več njegovih romanov in kratkih zgodb, med katerimi izstopa kratki roman Balerina, Balerina (1997).

Monografija je pomembna za strokovno bralstvo, a je zanimiva tudi za vse, ki jih literarna veda privlači, saj so v njej izpostavljeni pomembnejši dejavniki v ustvarjalnem opusu Borisa Paternuja in Marka Sosiča. Ponuja celovito razumevanje teh dveh piscev, saj o njiju pišejo bodisi avtorji iz Slovenije kot iz prostora Slovencev v Italiji.

Iz zbornika:

• »Raziskujoča misel se giblje po dveh poteh: po trdi, sivi poti sistema in na krilih intuicije, ki kaže, kod zavije pot v zeleno.« – Boris Paternu
• »[Marko Sosič] se zavzema za uveljavljanje nove rnesanse ali relacijske etike, ki edina daje možnost presnove človeške zavesti ter s tem povezane utopične družbene organiziranosti, v kateri bosta uničevanje in razveljavljanje drugega preusmerjena v ohranjanje življenjske etike.« – Vilma Purič

O urednici:

Vilma Purič je diplomirala iz slovenske književnosti na tržaški Filozofski fakulteti in doktorirala iz slovenistike na Univerzi v Ljubljani. Poučuje slovenščino na DIZ Jožef Stefan v Trstu. Je avtorica romanov Burjin čas in Brez zime, knjige esejev Pesniki pod lečo ter znanstvene monografije Sodobne tržaške pesnice. Objavlja literarne kritike in eseje v revialnem tisku in po radiu.