Živali v naletu je pesniška zbirka, v kateri Urša Majcen skozi izrazito telesno, neposredno in ritmično govorico raziskuje vprašanja identitete, spola, svobode in družbene moči. Njeni verzi niso intimna izpoved, temveč odločen odziv na svet, v katerem posameznika še vedno določajo pričakovanja, norme in razmerja moči.
V središču zbirke je telo – ranljivo, politično, uporniško in nenehno v procesu spreminjanja. Pesnica zavrača vnaprej določene identitete in odpira prostor za drugačne načine bivanja, mišljenja in sobivanja. Njena poezija razkraja ustaljene predstave o ženskosti, spolnosti, družbi in jeziku ter vztraja pri pravici posameznika, da postaja to, kar je.
Pesmi zaznamuje izbrušen, mestoma skoraj kirurško natančen izraz, ki združuje osebno izkušnjo z ostro družbeno kritiko. Zbirka ne ponuja enostavnih odgovorov, temveč odpira prostor za vprašanja o svobodi, telesu, kapitalu, nasilju in možnostih upora. Prav zato deluje hkrati intimno in izrazito politično.
Živali v naletu je poezija, ki bralca ne pušča ravnodušnega. Je glas generacije, ki noče več pristajati na vnaprej določene vloge, temveč vztraja pri lastnem jeziku, telesu in svobodi.
📌 Za bralce, ki jih zanimajo:
- sodobna slovenska poezija
- feministična književnost
- družbena kritika
- identiteta in telo
- angažirana poezija
✍️ O avtorici:
Urša Majcen (1998) je diplomirana dramaturginja, vizualna ustvarjalka, performerka, pesnica in dramatičarka oz. dramatesa. Je samostojna delavka v kulturi, članica kolektiva REAKTOR, njena dela so bila večkrat upodobljena na odru ali filmu, objavlja tudi strokovne prispevke. Med drugim je dobitnica Univerzitetne Prešernove ter Akademijske Prešernove nagrade in nominiranka za Nagrado Slavka Gruma. Trenutno zaključuje magisterija iz scenaristike ter dramaturgije in scenskih umetnosti na AGRFT. Leta 2021 je izdala pesniški prvenec ekosistem tišine (Črna skrinjica), leta 2023 dramsko-scenaristični diptih Zgodba o bakrenem kralju (nominacija za Nagrado Slavka Gruma), leta 2026 pa Vaje z ribo (Goga). Je prejemnica univerzitetne Prešernove nagrade in akademijske Prešernove nagrade. Poezijo je objavila v številnih (mednarodnih) zbornikih.
Iz spremne besede Sergeja Harlamova:
Če so bili v slovenskem literarnem prostoru postopki in besedišče visokega modernizma skorajda enoznačno povezani z moškimi avtorji in njihovim pogledom (kar pa ne pomeni, da ženskih predstavnic ni bilo!), Majcen v svoji drugi zbirki obrne perspektivo na način, da jim pokaže njihov lasten jezik. Na mesto Zajčeve Magdalene, ponižane, nage, nekogaršnje, stopa suveren, vztrajen in samosvoj glas, ki noče pristati na vlogo žrtve, temveč podedovana sredstva obrne od zunaj navzven, da bi dekonstruiral ravno okoliščine teh degradacij in se – v aktivnem odporu do in od njih – na novo inkorporiral onkraj vnaprejšnjih form in formulacij, ki jih zapovedujejo spol, spolnost, razred, kultura, konec koncev tudi vrsta. Na zahteve okolice, ki kar naprej vpije »Bodi moje telo!«, stihi Urše Majcen, hladni kot rezilo skalpela, odgovarjajo: »Jaz (p)ostajam svoje telo!« Neukročeno in neudomačeno – kot jezik. Kot živali v naletu.
Beseda založnika:
Urša Majcen se v novi pesniški zbirki vsebinsko premika od intenzivnega doživljanja človekove notranjosti k novem vzpostavljanju odnosa do sveta. V formalnem smislu se njene nove pesmi v formi soočajo z mejami in potencialom ritma ter z reinterpretacijo uveljavljenih pesniških in slovničnih prvin. Ta vidik poezije spne s telesom, ki ostaja nosilec pomena v njenem delu, hkrati pa vedno bolj spoznava, da se od besede ne loči. Beseda (umeščena v verz) in telo (umeščeno v svet) postaneta eno in isto: ranjeno, aktivno, samoperformativno in ranljivo, včasih celo ranjeno.
