Zrcalo Hinka Smrekarja

Umetnikov kritični pogled je zavezujoč, drži nam zrcalo, v katerem je videti tudi spačene podobe. Sovraštvo in poniglavost ljudi pritiskata k tlom, upornost jih dviga navzgor. Pesmi so tako ironične kot žalostne, napisane v duhu Smrekarjevega videnja življenja.

***

O avtorici:

Marija Švajncer je bila rojena v pisateljsko-novinarski družini. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala v Mariboru, v prestolnici je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomirala iz filozofije in primerjalne književnosti, magistrirala iz interdisciplinarnega študija in si pridobila naziv doktorice filozofskih znanosti. Na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru (najprej Pedagoški akademiji, nato Pedagoški fakulteti) je osemintrideset let predavala filozofijo.

Napisala je deset knjig s filozofsko vsebino, delo s področja literarne zgodovine, šest pesniških zbirk, dva mladinska romana in dva za odrasle, dve pesmarici otroških pesmi (uglasbil jih je Mitja Reichenberg) ter več lutkovnih igric (tri od njih so bile uprizorjene). V Mariboru so ji podelili Glazerjevo listino, v Trstu pri Mladiki pa več prvih in drugih nagrad za poezijo, mladinski roman Samotni bralec je bil nominiran za večernico.

Marija Švajncer piše knjižne ocene (radijske revijalne in na spletu), eseje in filozofske članke. Filozofinja je mama dveh sinov, Damijana in Zmaga, ter babica dveh vnukov, Gala in Aljaža. Maribor je njeno mesto in zaupa v njegov razvoj in napredek.

***

Ustrelitev

Prvega oktobra 1942,
takoj po aretaciji,
so ga ustrelili.
Zgodilo se je v Gramozni jami.
Na hitro in neizprosno,
kot da ga nikoli ni bilo
in ni prav ničesar ustvaril.
Fašisti so takoj ukrepali.
Umetnik, pri katerem so se zbirali aktivisti in ilegalci,
jim je postal trn v peti.
Preden so ga pokosili streli,
je ob sebi zagledal krsto.
Za vse je bilo poskrbljeno,
za poslednji počitek in zahtevo po pozabi.
Pozabe pa ni bilo.
Zremo v njegove podobe,
Smrekar je naše zrcalo.