Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem

V baroku imamo opraviti s podrejanjem prej razmeroma samostojnih delov umetnostne celote enotni skupni zamisli. Na ta način se bistveno spremenita tako vloga kakor tudi pojavnost posameznosti, členov, delov umetnine. Po drugi strani novi položaj terja tudi drugačno gledanje, doživljanje spomenikov. Pozornost se zdaj ne more ustavljati zgolj pri podrobnostih. Novi čas med drugim ustvarja tudi zelo velike umetnostne celote. Tako se baročna arhitektura z urejenimi parki in vrtovi dopolnjuje v organske celote, zeleni deli večkrat preraščajo velikost zidane arhitekture. Arhitekturo poživlja in oživlja štukatura, pomožna kiparska zvrst, ki se prilagaja ostenju in ga plastično oblikuje. Prav posebna pomoč pri ustvarjanju novega, resničnost presegajočega pa je iluzionistično slikarstvo, ki ustvarja navidezne prostore. Z njim se razveljavljajo in predirajo stene in prav posebej oboki ali stropi, na ta način se ustvarja nova enotnost resničnega in neresničncga, zemeljskega in nadzemeljskega. Medtem ko se v cerkvah pogledi odpirajo v nebo, natančneje v nebesa, naseljena s svetniki, se v profanih arhitekturah odpirajo na grški Olimp, kjer domujejo bogovi.