Jesenko dokazuje, da dramaturgija ni le nauk o drami in dramski umetnosti, ampak da je še zlasti v obravnavanem obdobju igrala nadvse pomembno vlogo »pri oblikovanju slovenske omike«, kar je zasluga prav Herberta Grüna, Lojzeta Filipiča in Bojana Štiha. Dramaturg kot »človek v senci« v Jesenkovi strokovno neoporečno napisani študiji, stopi na plano in postane osebnost, »okoli katere se zbirajo vse silnice (gledališkega) časa«, kot je zapisal v sprem ni besedi prof. dr. Denis Poniž.