V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Petere Božič pridružil eksperimentalnemu Gledališču Pekarna in zanj napisal dve igri: Kako srečen dan, ki je bil v režiji Matije Logarja uprizorjena leta 1973 in Turjaška Rozamunda (po motivih Franceta Prešerna) iz leta 1977, ki pa žal ni doživela odrskega krsta. Tudi s tema dvema igrama se Peter Božič izkazuje kot človek, ki je »vedno proti nečemu, a vedno tudi za nekaj«. S svojim opusom se Božič »prikazuje kot oster, odlomljen rob, nekakšna zareza in razpoka v gladki površini vse druge sodobne dramatike, vseh drugih dramskih idej in sporočil,« kot je zapisal Denis Poniž v spremni besedi.