Privilegirana oblika ne obstaja nič bolj, kot ne obstaja privilegirano izhodišče. Povsod so izhodišča, križišča in vozli, ki nam omogočajo, da se naučimo česa novega, če najprej odklonimo radikalno razdaljo, potem porazdelitev vlog in nato meje med ozemlji. Ni nam treba spreminjati gledalcev v igralce niti nevedneže v učenjake. Prepoznati moramo vedenje, ki deluje v nevednežu, in aktivnost, ki je lastna gledalcu. Vsak gledalec je že igralec v svoji zgodbi, vsak igralec, vsak človek akcije je gledalec iste zgodbe.