Od leta 1953 je delal v družinskem podjetju. Njegov pesniški opus ni obsežen, a kljub temu velja za najpomembnejšega pesnika svoje generacije, ki je v petdestih letih ustvarjala socialno poezijo. Danes velja za klasika sodobne španske poezije. Poezija mu ne pomeni samo možnost, da ob njeni pomoči izrazi svoj odpor proti diktaturi, ampak predvsem da se poglobi v jezik kot estetsko izrazilo in v poezijo kot izkušnjo. Leta 1953 je objavil prvo knjigo Po sodbi časa (Segun sentencia del tiempo), ki ji sledijo tri pesniške zbirke, in sicer leta 1959 Sopotniki (Compańeros de viaje), 1966 Moralitete (Moralidades) in leta 1968 še Posmrtne pesmi (Poemas póstumos). Pisal je tudi duhovite literarne eseje. Po njegovi smrti so leta 1991 objavili njegov dnevnik Portret umetnika iz leta 1956 (Retrato del artista en 1956). Umrl je v Barceloni, leta 1990, za posledicami aidsa.