Pesmi Matjaža Kocbeka nas vedno znova pripeljejo do točke nič usrvarjanja, snovanja. Kot da bi z vsako pesniško enoto začel ponovno, kot da pred njim niso pisali poezije, ki je pokrila vse izražanje, vse teme. Kot da je pesnik z vsako rimo, z vsakim verzom ustvaril novuum, ki ni v ničemer primerljiv z drugo poezijo. Izjemna metaforika, predrzna in intimna hkrati, in izvirne prispodobe, ki nimajo v ničcmer, kar poznamo, primerjave. Hkrati erotična in metafiziena, transcendentalna, ko vsaka stvar in rahlo čustvo postane Reč lla chose, das Dingl v dobesednem smislu. Ko vsako minimalno rekanje, izsek iz stvarnega, realnega življenja postane vzorec za izvirnost. Torej izvirnost je zdaj tista, ki označuje Kocbekovo pesniško podobo; izvirnost ljubezenskega pesnjenja in eksplozivnost prispodob, ki nimajo, ki so brez primerjave. Matjaža Kocbeka bo treba še – šele – odkriti; ponovno in vedno znova, da ga ustrezno umestimo med vodilne pesnike na koncu prejšnjega stoletja.
Andrej Medved