Harmatan

Emigrantko iz Nigerije, Uhonomi, sprejmejo v nemški, ženski zapor. V celici se znajde z gansko sojetnico, kar pomeni, da se v siceršnjih razmerah ne bi niti pogledali, v kaznilnici pa počasi le razvijeta pristen človeški odnos. Spoznamo tudi nekaj drugih jetnic, med njimi z Balkana.

Vse skupaj opazujemo v kaznilniškem in širšem družbenem sistemu, kjer vlada logika izkoriščanja položaja, skorumpiranosti in razčlovečenosti, tako varnostnika, duhovnika, novinarke, direktorja zapora kot tudi sojetnice. Le sem ali tja kak odnos osvetli prizorišča celic, najsi bo to lezbična ljubezen ali materinska skrb za sojetnico.

Odnos kot topel, suh veter harmatan (po katerem knjiga nosi naslov), ki begunkam, emigrantkam, beračicam, simbolno vsem nam, beguncem iz aktualne realnosti, prinaša zrno upanja. Da tudi v temi, obkroženi z zombiji, najdemo roko, odnos.

Ivan Sršen je pisatelj, ki se postavlja na stran ženske pisave.­ Pri tem ne gre toliko za to, da v romanu Harmatan, ki je izšel leta 2013 pri zagrebški založbi Durieux, piše z ženskim glasom, temveč da kot pisatelj provocira patriarhalnost.

Odličen prevod Jurija Hudolina.

Iz medijev: 

Gabriela Babnik: Ivan Sršen: »Človekova svoboda ni pogojena samo s svobodo gibanja«, Delo (26. 05. 2014)