Hči vetra

Zazrta je predvsem v notranji človekov univerzum, išče globino človeške biti, njeno središče. V nekem smislu nadaljuje bogato pesniško tradicijo pomembnih španskoameriških pesnic, kot so Storni, Agustini, Mistral… Toda Alejandra hoče prekiniti s sentimentalizmom, ki je prisoten v njihovi poeziji. Njena beseda je silovita, odločna, lapidarna in natančna. Pizarnikova je postala mit najmlajših pesniških generacij, ki so se pojavile na španskoameriški pesniški sceni v osemdesetih in devedesetih letih prejšnjega stoletja. Njena tragična življenjska usoda jo uvršča med osebnosti, kot so Jean-Paul Richter, Hőlderlin, Novalis, Chatterton, Blake, Sylvija Plath…

Pizarnikova se je rodila 29. aprila leta 1936 v južnem predelu Buenos Airesa v družini ruskih emigrantov židovskega rodu Zdi se, da je bilo Alejandrino otroštvo žalostno. Občutek izkorerinjenosti in izgnanstva je pozneje čutiti v vseh njenih pesmih. Na buenosaireški univerzi je študirala filozofijo in literaturo, pozneje tudi slikarstvo. Leta 1960 je Alejandra odšla v Pariz in tam ostala štiri leta. Pariz je postal usodno mesto za njeno pesniško uveljavitev: navdihuje jo in bogati s prisrčnim prijateljstvom z Octavijem Pazom in Julijem Cortázarjem. Pomembna so seveda še druga srečanja, predvsem z Yvonne Bordelois. Tu je Alejandra razvila izredno aktivnost: je urednica revije Cuadernos, sodeluje v reviji Les Lettres Nouvelless in spozna pomembne pisce. V Parizu je Alejandra dozorela kot pomemembna pesniška ustvarjalka. Arbol de Diana (Dianino drevo), 1962, Los trabajos y las noches (Dela in noči), 1965. V Parizu je nastala tudi zbirka Extracción de la piedra de la locura (Ruvanje kamna blaznosti), ki je sicer izšla leta 1968. V tem času začne razmišljati tudi o težko opredeljivem proznem delu La condesa sangrienta (Krvoželjna kontesa), ki ga leta 1965 objavi v mehiški reviji »Dialogos«.Ta intenzivna ustvarjalna zagnanost blaži njeno intimno dramo, a jo hkrati poglablja. Leta 1965 se Alejandra vrne v Buenos Aires in tam objavi knjige, ki so nastale v Parizu Zanje je prejela najvišjo nacionalno nagrado Fondo Nacional de las Artes in nagrado mesta Buenos Airesa Primer Premio Municipal. V knjigi Dela in noči preseva še svetloba, ki se ne bo nikdar več vrnila, delo se odlikuje po izjemni intenzivnosti in veliki natančnosti, je pa v njej opaziti vse več primerov razpok, brazgotin. Občutek izganstvo in odtujitve, ki ga je vse bolj čutiti, se najbolj razločno pojavi v pesmih te zbirke: Njena obsedenost se proti koncu njenega življenja vse bolj zaostruje. Alejandra živi čas bridke melanholije. Senca blaznosti vse bolj bremeni njena zadnja leta. Prisotne so v knjigi Ruvanje kamna blaznosti, 1968, kot tudi v zbirki Glasbeni pekel, 1971. Skoraj vse podobe teh zbirk razkrivajo globoko razklanost in odtujenost. V Glasbenem peklu zasledimo prva znamenja blaznosti. Ton Glasbenega pekla – pekla besede – je boleč pesimizem in nezadržen nemir. Očitno gre za razkroj osebnosti, za podvojitev osebnosti in glasov, ki jo mučijo: Ne morem več govoriti s svojim glasom, ampak s svojimi glasovi. Zbirka se konča z vrsto vprašanj polnih tesnobe in obupa. Janurja leta 1972 se vrne domov iz bolnišnice, potem ko je v njej preživela šest mesecev, in septembra istega leta napravi samomor.