Na podlagi polisistemske teorije, kulturološko naravnanih prevodoslovnih teorij in aktualnih raziskav v slovenski literarni vedi z zgodovinskega stališča opazujemo razvoj sistema slovenske pripovedne literature in ugotavljamo, kako je v eni od ključnih točk tega razvoja Sreča v nesreči kot prevod brez izvirnika sprožila vstop izvirne pripovedne proze v središče sistema pripovedne proze in s tem pridobila status kanoniziranega besedila.

Računalniško podprta tekstnokritična primerjava izdaj Sreče v nesreči je pokazala, kako se je z redaktorskimi posegi spreminjala in ustalila aktualna verzija besedila. Klasični literarnovedni pristopi so podprti in nadgrajeni z metodo oddaljenega branja, in sicer računalniško podprto stilometrično analizo. Kvantitativna analiza je po večini potrdila ugotovitve o stilnih sorodnostih in zgodovinskostilnih obdobjih, obenem pa tudi pokazala na napačno pripisana avtorstva in področja, ki bi jim veljalo nameniti več raziskovalne pozornosti.