K norosti (in revoluciji) : branje

»Vsebinsko se knjiga ukvarja s problematiko ‘ustvarjanja’ – predvsem umetniškega, pa tudi filozofskega in znanstvenega – in sočasno demonstrira delo delujočega stroja ustvarjanja na področju besedila ali ‘pisave’ med umetnostjo, filozofijo in znanostjo,« v spremni besedi zapiše srbska teoretičarka Ana Vujanović. »Ta večkratnost je hkrati tudi osnovna specifičnost knjige, tisto, kar jo potiska od umetniškega ustvarjanja k njegovi problemski in kritični refleksiji, in hkrati tisto, kar spodmika tla pod nogami teoretskemu metadiskurzu in mu podtika ekscesno, posamezno, dogajalno, ustvarjalno – norost in revolucijo.«

Ivana Sajko v knjigi med drugim bere Antonina Artauda, Andréja Bretona, Thomasa Bernharda, Jacquesa Derridaja, Michela Foucaulta, Sarah Kane, Heinerja Müllerja, Friedricha Nietzscheja, Erazma Rotterdamskega, Gertrude Stein, Paula Verlaina in Petra Weissa, zanimajo pa jo tudi primeri iz slovenske literature, med njimi zlasti Veliki briljantni valček Draga Jančarja.