Kinematografska pripoved

V Kinematografski pripovedi se Jacques Rancière preko izbranih poglavij zgodovine filma vrača k problemom poetike gibljivih podob. V ospredje razprav o oblikah in avtorjih filmskega stoletja Rancière postavlja izziv, ki ga film – kot par excellence moderna umetnost in praksa – s svojim specifičnim videnjem sveta in s svojimi paradoksalnimi močmi zastavlja klasičnemu, aristotelovskemu pojmovanju vloge pripovedi in obenem možnostim reprezentacije v vizualni umetnosti. Kinematografska pripoved, ki jo odlikuje dovzetnost za konceptualna srečevanja in cinefilski posluh, se v prvi vrsti bere kot potovanje (političnega) filozofa v domeno filmskih senc, obenem pa je delo, ki se implicitno vpisuje v poglobljeno prevpraševanje razmerja med umetnostjo in politiko: prav to, čemur se Jacques Rancière tako plodovito posveča v zadnjih letih.

Rok Benčin, iz spremne besede