Krščanstvo je bilo sicer na naših tleh močno prisotno že od 4. stoletja, o čemer pričajo štirje doslej znani škofijski sedeži ter nad trideset arheološko izpričanih zgodnjekrščanskih cerkva, ki so v glavnem nastajale na strmih vzpetinah ob preseljevanju narodov od 6. stoletja dalje.

V to "novo Evropo", ki je nastala po preseljevanju narodov sodi nastanek zahodnega meništva, kateremu je dal temelj sv. Benedikt. Iz reforme benediktincev sta se konec 10. in v začetku Il. stoletja razvila meniška redova cistercijanov in kartuzijanov. Meništvo se je še za časa ustanoviteljev redov razširilo, domala po vsem evropskem prostoru in mu dalo neizbrisen zgodovinski pečat. Od 13. stoletja naprej se začenjajo pojavljati številne nove duhovnosti, ki so dale še drugačne oblike redovnega življenja, skladnejše z nastajajočim meščanstvom, vendar jih zaradi sodobnejšega poslanstva ne štejemo več v krog meniških redov.

Meniški kot tudi sekundarni redovi so močno prepredli naše ozemlje. Znano je namreč, da je bilo na Slovenskem ob njihovi ukinitvi, za časa vladanja cesarja Jožefa II, sedemnajst moških in dva ženska samostana. Spričo bogate razvejanosti redovništva v naši zgodovini, je namen tega vodnika predstaviti le meniške redove z njihovimi samostani in potmi na katerih se je oblikovala in utrjevala naša kultura. Nesporno imajo menihi, ki sta jih k nam kot prva pošiljala salzburški nadškof Virhi in oglejski patriarh Paulin II, izredno pomembno vlogo pri evangelizaciji naših prednikov. V 8. stoletju je bil v osebi irskega meniha sv. Modesta poslan k Gospe Sveti prvi škof – sufragon, samo za Karantance – Slovence. Južno od Drave na ozemlju Oglejskega patriarhata se je v 10. in Il. stoletju oblikovala cerkvena organizacija, ki je temeljila na močnih župnijskih sedežih prafar, v okviru osmih arhidiakonatov na slovenskem etničnem ozemlju. Salzburška nadškofija je cerkveno življenje organizirala z institutom sofragonskih (podrejenih) škofij. Vsi ed tega je na ozemlju oglejskega patriarhata prišlo do zelo pozne vzpostavitve Ljubljanske škofije. Nastalo vrzel so zapolnili samostani, ki so se od Il. stoletja pa do začetka 15. stoletja pričeli pojavljati na ozemlju današnje Slovenije. Ustanovljeno je bilo sedem meniških samostanov in to: benediktinski v Gornjem Gradu, cistercijanski opatiji v Stični in Kostanjevici ter kartuzijanske v Žičah, Jurkloštru, Bistri in Pleterjah. Za slovensko zgodovino je izjemnega pomena predvsem opatija Stična, ki je nastala še za časa ustanovitelja reda sv. Bernarda leta 1130 in to ne samo zaradi verskega poslanstva, pač pa zaradi izjemne vsestranske gospodarske, vzgojne in kulturne vloge.

Iz novejših cerkvenih letopisov izvemo, da je v Sloveniji dvanajst moških in šestnajst ženskih redov najrazličnejših poslanstev, med temi sta cistercijanska opatija Stična in kartuzija Pleterje, ki s svojo izvirnost jo, zakoreninjeno v davnini, kljubujeta postindustrijski družbi. Oba meniška samostana sta vedno bolj izziv današnjemu človeku, ki je v svojih odkritjih, uspehih in dognanjih prišel do roba vedenja in znanja, istočasno pa do odtujitve samemu sebi.