Marijino življenje

Nemški pesnik — ali pa bi bilo pravilneje reči pesnik češkega oziroma avstroogrskega nemštva? — Rainer Maria Rilke je s svojim pesniškim delom po zaslugi izvrstnih prepesnitev Kajetana Koviča postal že del slovenskega pesniškega kanona. Ob poslovenjenem Rilkeju bralci poezije in pesniki merijo to, kaj sploh je pesniško.

In to po pravici. Ne le zaradi kongenialnega prevoda. Za malokatero drugo moderno poezijo se namreč zdi, da bo tudi po koncu sleherne kanonskosti, po trenutku — morda bolj oddaljenem, kot je videti, a neizogibnem —, ko se bomo splošno ovedeli slučajnosti, neobveznosti in celo iracionalnosti našega uvrščanja v »kanon«, še vedno sama v sebi utemeljevala svojo merodajnost; za redko katerega drugega evropskega pesnika se zdi, da bo tudi po trenutku — morda še bolj oddaljenem in ne tako gotovem —, ko bodo zbledeli novoveški miti o pesniškosti, ohranil čar stvaritve totalnega, le iz sebe in v sebi doumljivega poetskega sveta.

V Rilkejevih pesmih — tako kot v ikonah — po mojem ne gre za abstraktne teološke ideje, ki jih radi v njih odkrivajo sodobni razlagalci, npr. za razvijanje neke demitizirane teologije oz. mariologije in njene paradigmatične povezave z novo poetologijo, za detronizacijo Kristusa in njegovo konfrontacijo z Marijo ipd., za erotiziranje Marije, za imanentiziranje transcendence v imenu lastne metafizike — ampak predvsem za unavzočevanje same(ga) nevidne(ga). Za priklicevanje Prisotnosti, njeno (z)gostitev in pogostitev v čutnem. Rilkejevo marijansko poezijo ravno zato tako težko razumemo v nesporni časovni bližini teološko skoraj povsem raz–vezanih Devinskih elegij. Ta bližina je bila — in bo verjetno ostala — eden od križev pesnikovih interpretov.

Bralec ima ob branju Marijinega življenja zato nedvomno vtis, da gre za »heterodoksno« pesnitev, za odmik ob običajnega krščanskega verovanja. Vendar je Rilkejev zastavek globlji od preproste zoperstavitve pravoverne, tradicionalne mariološke himnodije in lastnega, »drugačnega« razumevanja Božje matere.

Iz spremne besede Gorazda Kocijančiča.