To je poezija, ki zahteva tako izobraženega kot intuitivnega bralca. Če ta namreč ne razume zdrsnjene oblike, večplastne strukture, odprtega sistema pisave, se ne bo zavedal niti mučnih vprašanj pesniških likov onkraj patriarhalne zgodovine. Če ne zadene ob rob skrivnosti, ki nastaja onkraj miselnosti, ter ne zazre natančnih pomanjkljivosti v kaotičnem vesolju človeških pomenov, ne bo razumel niti oblik, ki odstopajo od samosrediščne popolnosti. Vida Mokrin-Pauer nam je zastavila uganko: Koliko src/glav/besed/ lahko ima fina Sfinga, če že mora preživeti z edinim drhtečim telesom, v katerem moški kar naprej iščejo samo sami sebe? Kdaj pa raztegne krila in si privošči naslado brez posrednikov odtujenega diskurza? Kdaj torej spreobrne žalost in molk v neznansko veselje ženske telesne govorice?