Nekrolog za sapientio ali Vzpon nebiološke civilizacije

Nove »virtualne« vrednote vplivajo na človeka, tako da ne zna več misliti ter ločiti nepotrebno in povezovati povezljivo. Na ta način ustvarja nov, nerealen in v prihodnje tudi nebiološki svet, ki je presenetljivo ustrojen prav po volji taistega človeka. V resnici je ustrojen po volji ekstremno majhnega odstotka bogatih soljudi, ki so zaradi pohlepa in potrebe po kopičenju uzurpirali globalne resurse, predvsem tako, da so ustvarili procese, v katerih navidezno vsi enako in prostovoljno sodelujemo, čeprav to ni res temveč je v škodo preostale velike večine soljudi. Vudrag razvija tezo, da nova spreminjajoča se tehnokrajina, prinaša novo obliko življenja. Predvsem izgubo identitete, kajti že zdaj smo priklopljeni, o nas zbirajo informacije, nas ocenjujejo in vrednotijo, tako da raste vtis, da nove tehnologije obljubljajo srečo, blaginjo in večno življenje tukaj na zemlji in ne v raju ali v peklu, kar je sicer bil več tisoč let samo vrhunski religiozni mit. Večina ljudi, sploh tisti, ki so brez dela, so v neoliberalizmu veliko bolj izpostavljeni depresivnim motnjam in strahu za lastno zdravje. Neoliberalizem izčrpava emancipacijske potenciale, zato se duševne motnje stopnjujejo zlasti v času cikličnih ekonomskih recesij. Neoliberalna ideologija je leta 1989 vzpostavila nov svetovni red, zaradi neznanske neodgovornosti in destruktivnega potenciala neoliberalnega kapitalizma, ki ga je prinesla, pa je močno pospešila urbanizacijo. Ob tem nastaja najhitreje rastoča populacija. V ogromnih barakarskih somestjih velemest, bolj poznanih kot slumi ali favele, živi na stotine milijonov ljudi. Tam ni pitne vode, sanitarij, elektrike, tam ali v neposredni bližini so odlagališča odpadkov, tudi nevarnih. Natančneje, živijo na naših odpadkih in od njih. Lakota in podhranjenost, na sto tisoče zapuščenih otrok, driska, tifus, kolera ali malarija so nekaj povsem vsakdanjega. Ta populacija ni deležna nobenih formalnih prednosti, ki naj bi jih zagotavljale urbane sredine. Nimajo služb in delovnih mest, so socialno in človeško popolnoma marginalizirani, in diskriminirani, ter odrezani od normalnih tokov ekonomije. Lokalne proizvodnje tam ni, prihodkov in socialnih programov ni, kar vse skupaj hitro vodi v občutno slabšanje razmer, revščino, prostitucijo, suženjstvo, prodajo otrok… V tem svetu obstajata dve delujoči realnosti: trg in odpadki. Glede trga je vse dopustno in opravičljivo, samo odpoved potrošništvu ne. Kdor ne troši, je ožigosan. Ta populacija je ožigosana. Ampak tukaj je tudi druga realnost. Odpadki. Več je ljudi, več je odpadkov. Tudi človeških. Dlje ko se uklanjamo prisilam frenetične rakaste ideologije rasti kapitala zaradi rasti same, bolj se brišejo meje med človekom in odpadkom. Tamkajšnji prebivalci so nevidni, predvsem pa nepomembni. Na koncu Vudrag želi mobilizirati potencial proti "nekrologu", ki se za ta svet piše kar sam. Sicer o tem, ali nam sledijo inženiring kiborgov in biološki inženiring (združitev organskega z neorganskim), Vudrag ne spekulira. Razmišlja pa tako, da je treba edino in enovito človeško civilizacijo, ki jo imamo na tej Zemlji, na neki način rešiti pred nevrototalitarno oblastjo informacijske tehnologije ter umetne inteligence iz svetovnega spleta – Globalnega uma.