Nenehen trepet porajajočih se pomenov (recimo v ciklu Vezenje sna) se izteka ne le v socialno in človeško kritičnost, temveč tudi v navdušenje in blažilen uvid, ki zna požreti bodečo žico nezadovoljstva. Čustvo, vendar tudi intelekt, prihajata do besede in odkrivata pasti prijaznega stereotipa, kot je, recimo, nekoga ,urejeno naročjec ali ;pridnostc neke gospodinje. Saša Vegri pa to vsebinsko plat podpira s svojim pesniškim pristopom: spreminja perspektive znotraj poetike, včasih sledi glasu ali obliki, prehitevajočima vsak pomen, ekspresivno etaforične rastre zamenja z odkrito izpovednostjo lirskega subjekta, socialno kritičnost prelevi v strnjenost absurda oziroma njegovo črno-belo kontrastnost.