Gerard Manley Hopkins – Pesmi

Usodi pesnika Gerarda Manleya Hopkinsa bi težko našli primerjavo, pa ne toliko življenjski, ki nikakor ni bila lahka, vendar ne posebej izstopajoča, marveč po docela pesniški plati. Bil je pesnik s takšnim darom, kakršnemu čas ni bil ravno naklonjen. Njegove pesmi iz mladeniške dobe, časa študija v Oxfordu, ne razkrivajo obljub, da bi se utegnil iz mladega pesnika razviti kaj več kot opazen »minor poet« viktorijanske dobe.

Toda to se je zgodilo šele potem, ko se je Hopkins pesnjenju odpovedal in za sedem let kot pesnik obmolknil. A v tem obdobju intenzivnega teološkega študija je po petih letih v oxfordski knjižnici po naključju odprl knjigo pomembnega srednjeveškega filozofa in teologa Dunsa Scota in razmišljanja tega očeta sholastičnega »realizma« so mu dokončno pomagala utemeljiti njegovo poetiko. Ne le kot pesniku, marveč tudi kot teologu. Potrdila so mu smisel za posamezno, za resničnost, kar mu je kot pesniku pomenilo tudi pričevanje o resničnosti, kot teologu pa pričevanje o neskončni pisanosti, različnosti Božjega stvarjenja.

Gerard Manley se je rodil leta 1844 kot najstarejši izmed devetih otrok v meščanski družini. Družina je gojila glasbo in slikarstvo. Oče, zavzet anglikanec, po poklicu pomorski zavarovalniški agent, je bil avtor priročnikov za ladjarje, a tudi pisatelj in pesnik, ki so ga privlačili nenavadni intelektualni in psihični problemi; mati je bila globoko religiozna in nagnjena h kontemplaciji. Dva Gerardova brata sta postala kasneje poklicna slikarja, on sam je bil tudi izvrsten risar. V šoli je zmagal na pesniškem tekmovanju, poezijo je pisal tudi v Oxfordu, kjer je študiral grščino in latinščino (na svojo latinsko verzifikacijo je bil ponosen). Vse svoje pesmi
pa je s simbolno gesto uničil (njegovi prepisi so se večinoma ohranili med papirji prijateljev), ko je — že med študijem v znamenitem oxfordskem Newmanovem krogu konvertit v katolicizem — po najodličneje zaključenem študiju leta 1867 vstopil v jezuitski red. Deset let zatem je bil posvečen v duhovnika.

Iz spremne besede Vena Tauferja.